Mestni uslužbenci

Menda bi bilo prav, da izvemo, kako je bila nekoč v Metliki organizirana mestna uprava.

Mesto je vodil mestni sodnik, ki je imel za pomoč notranji svet. To je približno nekaj takega kot izvršni svet. Poleg tega je k mestni upravi sodil še zunanji svet in občina. Člani občine so volili mestnega sodnika.

Mesto je imelo tudi svoje uslužbence in sicer dva mestna blagajnika, kar da slutiti, da si že takrat v denarnih zadevah niso kaj prida zaupali. Čeprav so morali mestni funkcionarji priseči in prisega je takrat nekaj veljala, je bilo le bolje, da sta imela posla z denarjem dva. Torej je že pred tristo ali štiristo leti veljal rek, da kar ve eden, ne ve nobeden, kar pa dva, ve pol sveta. Nikoli ni mogel eden blagajnik za drugega vedeti, če mu ne bo pri kakšni lumpariji podstavil noge.

Mesto je imelo dva merilca žita in dva merilca soli. Čeprav so rekli, da dobra mera in vaga v nebesa pomaga, so ljudje znali predpisano mero tudi nekoliko zmanjšati. Npr. Pri merniku so odrezali malo zgornjega roba ali pa utežem na dnu izvrtali luknjico. Tako je prodajalec, kljub zvrhani meri nameril manj, kot pa je bila uradna mera.

Mesto pa je svoje meščane ščitilo.

To je bilo lepo in pošteno. Zato pa je imelo nadzornika mer, ki je imel pravico zapleniti krivo mero in njenega lastnika prignati pred sodnika.

Posebna priložnost za goljufanje pri merah se je pojavila leta 1875, ko je bil uveden nov merski sistem na metre, litre in kilograme, namesto nekdanjega na vatle, firkle in funte. Občina je morala takrat uvesti celo poseben »merskopreizkuševalni« urad, da so zaščitili kupce.

Med mestne uslužbence je sodil tudi mestni pisar, saj za mestnega sodnika ni bilo obvezno znanje pisanja. Zakaj pa ima kovač klešče, če ne zato, da se ne opeče. Če je bil Karel Veliki, cesar rimskega cesarstva frankovskega rodu, lahko nepismen, zakaj ne bi smel biti nepismen tudi mestni sodnik.

Tudi dimnikarji so spadali med mestne uslužbence in so morali strogo nadzorovati dimnike, čistiti saje in popivati.

To zadnje opravilo se je ohranilo vse do danes. Kdor hoče najti metliškega dimnikarja, naj ga za Boga milega ne išče kje na podstrešjih. Prav gotovo ga bo do enajstih vsak dan našel v gostilni Pri Rajmarju, kjer si čisti zakajeno grlo s slivovko in pije tropinovko za preventivo, da ne bi dobil kakšnega hudiča na pljuča.*

Mesto je imelo tudi poveljnika mestnih straž, ki je poslušal, če meščani, ki so tisto noč določeni za mestno stražo, pravočasno in dovolj lepo pojo nočne ure, da bi se meščani ob lepi melodiji le rahlo zbudili, ne pa ustrašili. Poslušal je, kateri Metličani ponoči smrčijo in kateri zadosti glasno, kot se po obilni večerji spodobi, prdijo. Poslušal je, kje, kdaj in kolikokrat škripljejo postelje. Vse to se imenitno sliši. Zlasti poleti, ko meščani spijo pri odprtih oknih.

Zadnjič so imeli meščani Metlike svojo nočno stražo ob kozarčku »lutega« na božično noč leta 1940, potem pa se je ta lepa navada pozabila, oziroma so jo zatrli.

Mesto je imelo tudi svojega požarnega nadzornika. Sila pomembno osebnost, od katere je bilo v veliki meri odvisno, ali bo zgorela vsa Metlika ali pa je bo zgorelo samo pol. Ta nadzornik je obiskoval meščanske kuhinje in podstrešja. Pregledoval je, če imajo meščani pri roki v hišah dovolj vode, če je v mestnem vodnjaku dovolj vode, če je mogoč hiter dostop do vodnjaka. Ob desetih zvečer so morali meščani pogasiti ognje v pečeh in luči v sobah. Skratka, bil je civilna zaščita v eni osebi. Ker še ni bilo organiziranih gasilcev, ki bi se po mnenju nekega metliškega gasilskega funkcionarja najprej morali obleči v gasilsko uniformo in šele nato pohiteti v gasilsko akcijo, kot se je to zgodilo ob požaru na Lokvici, je pač požarni nadzornik poveljeval prebivalcem ob gašenju požarov, ki so v Metliki neusmiljeno jemali ljudem premoženje.

Da pa ne bo zamere, je treba povedati, da je imelo mesto tudi nadzornika Mestnega loga, steljnikov in njiv. Vse zato, da se ni kradlo na poljih, da so le meščani lahko kurili drva iz mestnih gozdov in da so le meščani dobili steljo v mestnih steljnikih.

Ti nadzorniki so bili nadvse ostri, zvesti in dosledni, saj je bila to mestna služba , pridržana samo meščanom.

*Tako je bilo v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je avtor spisal to poglavje. Danes je povsem drugače. Pa tudi bife Pri Rajmarju že nekaj časa ne obratuje.