Miklavževanje nekoč in danes

Šele zakorakali smo v veseli december in že nas bo obiskal prvi od treh dobrih mož – sveti Miklavž. Seveda se ga najbolj veselijo otroci, predvsem pridni...

Na predvečer godu sv. Miklavža (s 5. na 6. december), preden gredo otroci spat, po običaju postavijo peharje ali krožnike na okenske police oziroma mize. Naslednje jutro pa nestrpno pokukajo vanje, da bi videli, kaj jim je dobri mož prinesel. V preteklosti je Miklavž otrokom nosil dobrote: orehe, jabolka, pa tudi kakšno pecivo – tisto, kar je bilo pri hiši. Danes otroci pričakujejo drugačna darila, a kdo pravi, da se naši najmlajši ne bi razveselili preprostih sladkih daril?

Obdarovanje je sicer le del praznovanja, ki ga predstavlja predvsem obhod Miklavževe povorke. Skupaj s svojimi spremljevalci – angeli in hudiči (po domače parklji) – hodi po vasi, od hiše do hiše in obiskuje otroke. Njegovi najbolj glasni spremljevalci – parklji, ki so utelešenje zla, so grozljivega videza in v otrocih vzbujajo strah. Prav to je tudi njihova naloga – prestrašiti in kaznovati poredne otroke, da bi bili v prihodnjem letu čim bolj pridni.

"Na prihod Miklavža so se včasih otroci pripravljali kar nekaj dni,« nam pove etnologinja Simona Klaus z Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti. Razloži pomen praznovanja: »Za Miklavžev obisk so se pogosto pripravljali tako, da so veliko molili in se naučili kakšno pesem. Miklavž je navadno otroke vprašal, če so bili pridni in če so molili ter jih prosil, da mu kaj zapojejo. Otroci so Miklavža gledali s strahospoštovanjem, bali so se predvsem "parkeljnov" in njihovih verig!« Nato je Miklavž pridnim otrokom razdelil darila. Po tradiciji predvsem suho sadje, jabolka, rožiče, orehe. Pozneje so se začeli pojavljati tudi medenjaki, čokolada, pa tudi južno sadje. Marsikdo zato danes miklavževo povezuje tudi z mandarinami, ki v teh zimskih dneh še kako teknejo. Če je otrok dobil šibo, je to pomenilo, da to leto ni bil dovolj priden. Otroci iz premožnejših družin in iz mest so med darili dobili tudi igrače, oblačila ali druga bolj “razkošna” darila. S tem, ko so se kot Miklavževa darila pojavile igrače, so se v mestih začeli tudi Miklavževi semnji. Ljubljanske Novice so o enem takšnih pričale že leta 1859. A etnologi pravijo, da otrokom vrednost darila ne pomeni veliko, veselje je v obdarovanju.

Čeprav je v primerjavi z drugima dvema dobrima možema, ki tudi decembra obdarujeta otroke (Božiček in dedek Mraz), Miklavž ostal manj komercialen, pa trgovci izkoriščajo tudi ta slovenski praznik. Dandanes tako na policah najdemo čokoladne Miklavže, vabijo nas z Miklavževimi akcijami in popusti. Darila so bistveno bolj raznolika in pogosto prevelika za v pehar. Otroci pa celo, podobno kot je to v navadi za Božička, Miklavžu pišejo pisma s svojimi željami.

Sicer pa je bilo miklavževanje v različnih delih Slovenije različno, pove etnologinja Klausova. V Brkinih, na Koprskem, Tržaškem in delno na Koroškem ter v Beli krajini praznovanja sv. Miklavža sprva niso sprejeli. Na obhodih se tako dolgo ni pojavljal skupaj s "parklji", ki so jih ponekod imenovali kar ”šmkvavži”. Parklji so namreč starejši od Miklavža in so še del poganskega izročila. Razlike so tudi v številu Miklavževega spremstva – ponekod hodita ob Miklavžu le po en angel in en parkelj, drugje pa dva angela in cela skupina parkljev. Njegovi spremljevalci so ponekod tudi Pehtra, Šmarjeta ali Smrt, v povorki je lahko tudi sv. Mihael, ki z mečem kroti parklje, pa sv. Anton Puščavnik, ki odraslim deli podobice in tobak, včasih pa Miklavža spremlja tudi župnik.

Miklavževanje je pri nas priljubljeno predvsem zato, ker ga dojemamo kot slovensko tradicijo, ki se navezuje na nekatere obrede še iz časa pred prihodom krščanstva. Praznik je dobil ime po škofu Miklavžu oziroma Nikolaju iz 2. stoletja našega štetja, z njim pa so ga pri nas začeli istovetiti v 12. stoletju. Simona Klaus pravi, da so najstarejši ohranjeni opisi Miklavževega obhoda na Kranjskem iz sredine 19. stoletja. Javni obhodi so se pojavljali vse do 50. let 20. stoletja. Nato je sledilo nekaj let zatišja, ko povork niso izvajali v javnosti. Šele po letu 1991 se je javno praznovanje prihoda Miklavža znova pojavilo. Da je tradicija miklavževanja na Slovenskem globoko zakoreninjena, pričajo tudi nekatere vraže, ki so povezane s tem praznikom. Po besedah Klausove se nanašajo predvsem na obrti in poklice, katerih zavetnik je sv. Miklavž. V okolici Laškega so, na primer, dejali, da na ta dan ni dobro delati v gozdu ali v mlinu. Na Štajerskem in v Prekmurju je bilo na ta dan prepovedano presti. Ljudska modrost pa pravi, da če je na Miklavževo mrzlo, bo zima huda.

Etnologinja Simona Klaus nam pove tudi, da sv. Miklavža oziroma sv. Nikolaja poznajo v dobršnem delu katoliške Evrope. Velja za enega najbolj priljubljenih svetnikov, za pomočnika v stiski in čudodelnika. Praznovanje se je preneslo tudi v Ameriko, kjer pa je dobil povsem novo »kokakolizirano« podobo. Ameriški Santa Claus oziroma po naše Božiček je pravzaprav sv. Miklavž oziroma sv. Nikolaj. In čeprav se sliši neverjetno, gre v bistvu za isto osebo.