Na današnji dan je bil odprt Belokranjski muzej Metlika

Čeprav je bila misel o muzeju v Beli krajini živa že od leta 1910 naprej, se je pri uresničitvi ideje vedno kaj zataknilo. Šele leta 1949, ko je bilo v Metliki ustanovljeno Muzejsko društvo, so se pokazale realne možnosti, da zaživi tudi muzej. To se je v resnici zgodilo čez dve leti, ko je bil 1. maja 1951 Belokranjski muzej slovesno odprt. V treh proštijskih sobah je pokazal obiskovalcem prve zasnove arheološke, kulturnozgodovinske in etnološke zbirke, medtem ko so bili v sobi mestne hiše razstavljeni predmeti narodnoosvobodilnega boja.

Prvih trideset let je bil ravnatelj muzeja Jože Dular, ki je poskrbel, da se je Belokranjski muzej iz skromnih začetkov razvil v pomembno kulturno ustanovo z obsežno stalno razstavo, bogatim arhivom, s polnimi depoji in knjižnico.

Leta 1981, ko je postal ravnatelj muzeja Zvonko Rus, so v gradu odprli Ganglovo razstavišče za občasne razstave, kar je bila pomembna pridobitev. Stalna razstava je bila leta 1991 z vinogradniško zbirko razširjena še na grajsko klet in leta 1998 s postavitvijo lapidarija v del pritličnega arkadnega hodnika.

Po veliki obnovi metliškega gradu se je v jubilejnem petdesetem letu Belokranjskega muzeja začelo pisati novo poglavje v njegovi zgodovini, ki ga najbolj zaznamujejo na novo postavljena stalna razstava, povečano število obiskovalcev in razširitev dislociranih enot.

Metliški grad

Belokranjski muzej domuje v metliškem gradu, ki je bil prvič omenjen leta 1456, verjetno pa je precej starejši. Skupaj z mestom je predvsem v 15. in 16. stoletju igral ključno vlogo pri obrambi Kranjske pred krvavimi turškimi vpadi. Grad, ki je brez večje škode preživel drugo svetovno vojno, v starejši preteklosti ni imel take sreče. Po požarih v letih 1705 in 1790 so ga obnavljali in grajska stavba, ki na Valvasorjevem bakrorezu učinkuje še povsem trdnjavsko, je dobila značaj udobne mestne rezidence.

Prvi lastniki metliškega gradu niso znani. V 16. stoletju so ga imeli v lasti grofje Alapi, nato Frankopani in za njimi zagrebški stolni kapitelj. Leta 1792 ga je kupil ljubljanski krčmar Jožef Savinšek, vendar so ga njegovi poplemeniteni nasledniki leta 1899 prodali. Potem se je zamenjalo še nekaj lastnikov in uporabnikov, po letu 1951 pa se je vanj začel postopoma seliti Belokranjski muzej. Vsi zaposleni so imeli vedno veliko dela z obnovo metliškega gradu, ki še traja in je dosegla največji obseg v letih 1999 in 2000, ko so bili zamenjani celotno ostrešje in kritina, stropi prvega nadstropja in stavbno pohištvo.

Poslanstvo muzeja

Poslanstvo Belokranjskega muzeja Metlika je skrb za belokranjsko premično kulturno dediščino, ki jo predstavljajo predmeti petih osnovnih zbirk (arheologija, etnologija, kulturna zgodovina, novejša zgodovina, umetnostna zgodovina), šestih dodatnih zbirk (lapidarij, naravoslovje, numizmatika, plakati, razglednice, tehniška dediščina) in ene posebne zbirke (donacija Kambič). Muzej izvaja javno službo evidentiranja, zbiranja, dokumentiranja, raziskovanja, varovanja, hranjenja, konserviranja in restavriranja, predstavljanja in populariziranja premične kulturne dediščine na območju Bele krajine oziroma treh belokranjskih občin Metlike, Črnomlja in Semiča.

Belokranjski muzej kot splošni regionalni muzej predstavlja vez med preteklostjo in sedanjostjo zlasti v izobraževalnih procesih, ko s stalnimi in občasnimi razstavami, založniško dejavnostjo ter pedagoškimi, andragoškimi in popularizacijskimi programi prispeva k utrjevanju narodne zavesti in regionalne identitete. Njegova skrb za dediščino je v obmejni pokrajini še toliko pomembnejša.