V sredo je bila na OŠ Loka predstavitev projekta izgradnje nove šole, ki naj bi se pričela v začetku julija. Vsekakor se uporabnike šolskih prostorov za mnenje o projektu sprašuje nekoliko pozno, vendar to ne bi bil problem, če bi arhitekt, ravnateljica in župan upoštevali strokovne pripombe učiteljev.

V navodilih za graditev osnovnih šol v Republiki Sloveniji na prvi strani piše: »Načrtovanje šolskih objektov je interdisciplinarni proces, ki mora poleg strokovnjakov različnih strok vključiti tudi uporabnike šolskega prostora, saj nikakor ni dopustno, da bi zasnova šolske stavbe vplivala na izvajanje učnega procesa, temveč nasprotno.«

OŠ Loka je pred leti zgradila prizidek, kjer so učilnice za predmetni pouk, kabineti, zbornica za učitelje predmetnega pouka ter knjižnica. Ta prizidek bo ostal, porušila pa se bo montažna gradnja, kjer je pouk razredne stopnje.

Po predstavljenem projektu naj bi se zbornica za učitelje predmetnega pouka spremenila v šolski radio, učitelji pa naj bi imeli zbornico v prvem nadstropju novozgrajene stavbe. Učitelji so izpostavili problem, da je načrtovana zbornica predaleč in zato manj uporabna. Odmor traja pet minut, in če pot do zbornice traja več kot minuto, nato še nazaj več kot minuto – za odmor in pripravo na naslednjo uro, ali fotokopiranje ter morebitno toaleto, preprosto ni časa.

Ravnateljičini argumenti, da so sedaj drugi časi kot nekoč, ko še ni bilo elektronskih dnevnikov, ki jih danes ni potrebno nositi v zbornico, da ni potrebe po pogovorih in reševanju problemov v zbornici, ampak naj se to ureja prek elektronske pošte in posebnih sestankov, da tako ali tako imajo učitelji kabinete, kjer naj preživljajo odmore, ne vzdržijo strokovne presoje.

Pri razrednem pouku zbornica ne igra tako pomembne vloge, saj so učitelji zavezani stalnemu nadzoru nad učenci in zbornico redko uporabljajo. Pri predmetnem pouku, od šestega do devetega razreda, pa je komunikacija učiteljev v zbornici bistvenega pomena, saj si v realnem času, torej sproti, izmenjujejo pomembne informacije o učencih, poteku pouka, usklajevanju in podobno. Gre za bistveno komunikacijo, za iskreno bodrenje ob težavah in veselje ob uspehih, za iskrive interakcije med učitelji, pri kateri se lahko rojevajo kreativne ideje. Od takšne komunikacije je odvisna uspešnost kolektiva! In verjemite, v učiteljski zbornici ni časa za neslužbene pogovore. To pride na vrsto šele ob prostih urah. Siliti učitelje, naj bodo večino prostega časa v svojih kabinetih in pred ekrani nikakor ni v duhu sodobnega časa in ne vodi v večjo uspešnost šole, pač pa ravno obratno.

Ideja, da naj bi bila za večjo priročnost fotokopirna naprava v prostorih šolskega radia, je popolnoma nesprejemljiva, saj bi tako učenci lahko imeli vpogled v šolske naloge. Zato sodi fotokopirni stroj za učitelje izključno v zbornico.

Rešitev problematike parkirnih prostorov bi moral projektant rešiti celostno tako, da bi vsi delavci šole lahko parkirali, saj je ob šoli dovolj prostora. Zdajšnje stanje, ko morajo zaposleni, ki pridejo na delo pozneje, parkirati okrog šole na nedovoljenih mestih, ni sprejemljivo. Kot da učitelj nima že dovolj stresne službe. Nemogoče se je uspešno posvetiti pedagoškem delu ob misli na znanega prizadevnega redarja, ki neumorno piše kazni za nepravilno parkiranje. Občina mora zagotoviti parkirna mesta za zaposlene v šoli, kajti v nasprotnem primeru se ji lahko očita omejevanje parkirnih mest za večji zaslužek od pobranih kazni.

Bistveno pa je sledeče: tako kot učitelji nujno potrebujejo zbornico za medsebojno komunikacijo za uspešno delo, tako tudi učenci nujno potrebujejo za uspešno učenje komunikacijo s celim svetom, kar jim omogoča knjižnica, kjer imajo na razpolago knjige, publikacije in internetne medije. V omenjenih Navodilih za graditev osnovnih šol na sedmi strani piše: »KNJIŽNICA Z MULTIMEDIJSKO UČILNICO je osrednji študijski in informacijski center šole. Nameščena naj bo v osrednjem delu šolske stavbe, v neposredni navezavi na prostore za pouk.«

To navodilo obstoječa knjižnica izpolnjuje, zato ni jasno, zakaj jo projektant spreminja v učilnico, knjižnico pa načrtuje na obrobju stavbe in še to v prvem nadstropju! To je statično zahtevnejše in dražje, predvsem pa je od rok tako učencem kot učiteljem, ki jo bodo zaradi tega manj uporabljali. Vse novogradnje šol v Sloveniji to priporočilo upoštevajo, saj so vsi projektanti seznanjeni s tem, da je knjižnica center vsake izobraževalne ustanove.

V dokumentu Mednarodne federacije knjižničnih združenj IFLA – Smernice za šolske knjižnice se prostor knjižnice opisuje kot center branja, raziskovanja in sodelovanja ter nadalje kot gonilna sila za izboljšanje učenja in poučevanja v celotni šolski skupnosti – tako za učence kot za učitelje. Okrog tega najpomembnejšega prostora šole bi se morali nizati ostali prostori šole.

Postavlja se vprašanje, ali je arhitekt s tema dvema dokumentoma seznanjen in zakaj smernic ne upošteva ter kako odgovorno se ravna s težko pridobljenimi in dolgo pričakovanimi javnimi sredstvi.

Za nameček se to dogaja kolektivu, ki je med najboljšimi v državi, o čemer pričajo številne nagrade učencev; na primer na fotografskem in likovnem področju ter v drugih disciplinah.

Z neupoštevanjem smernic gradnje osnovnih šol in slabim načrtovanjem nove šole bi bilo gotovo delovanje uspešnega kolektiva oteženo, zato je razmislek o optimalni postavitvi prostorov še kako smiseln. Ne nazadnje gre za številne generacije naših otrok, ki bodo v teh prostorih več kot stoletje bivale in se učile.