Nikolaj Grdun - Radovičev (1944 – 2021)

Nenadoma in veliko prezgodaj se je za vedno poslovil še en Preločan – Nikolaj Grdun, po domače Miko Radovičev.

Za vsakim človekom ostaja praznina, v ožji in širši skupnosti, še posebej boleča praznina pa v vasi z vedno manj prebivalci, kot je Preloka.

Osredotočimo se torej na Mikotov prispevek k utripu naše vasi, medtem ko je njegov intimni portret orisal njegov sin Viktor (TUKAJ).

Poleg vključenosti v preloško gasilsko društvo je bil Miko dolgoletni član naše folklorne skupine Lepa Anka. S svojo soplesalko in hkrati življenjsko sopotnico je ovekovečen na tako rekoč vsaki skupinski fotografiji folklorne skupine - od njegovega prvega nastopa na jurjevanju leta 1965 pa do nastopa v oddaji Slovenski ljudski plesi, ki jo je leta 1976 posnela naša nacionalna televizija. Kot folklorist je skupaj s svojo življenjsko "soplesalko" zadnjič nastopil še leta 2006 na veliki prireditvi "Bogdaj srečo, dobri ljudi".

Vmes pa so bili seveda še mnogi drugi njegovi nastopi: v Ljubljani, Mokronogu, Beltincih, Zagrebu, Celovcu, Gorici, Reziji ..., da vseh jurjevanj v Črnomlju niti ne omenjamo.

Ena od fotografij z njegovega prvega jurjevanja leta 1965 je zašla celo na razglednico s "Pozdravi iz Bele krajine", ena pa kar na platnice šolskih zvezkov. Te zvezke je v 60-ih in 70-ih letih uporabljala šolajoča se mladina po vsej Sloveniji. In tako lahko rečemo, da se je Miko skupaj s preloško folklorno skupino in torej tudi s Preloko vtisnil tudi v slovenski kolektivni spomin.

Prav tako pomemben je njegov velik prispevek v zakladnico naše etnološke dediščine: v naš prostor je ponovno pripeljal in oživil nekoč tu zelo razširjeno obrt – pletarstvo. Še več, s svojim znanjem, veščinami in ročnimi spretnostmi je rokodelsko obrt povzdignil v pravo umetnost. Ljudsko umetnost, ki ima poleg estetske hkrati še uporabno, funkcionalno vrednost.

Njegove iz leskovega šibja in viter pletene košare in košarice so postale tako iskano blago, da je komaj dohajal želje in potrebe ljudi iz bližnje in daljne okolice. Lahko kar rečemo, da so Mikotovi izdelki prišli "v modo" kot lepa in hkrati praktična darila. Kako tudi ne, ko pa je v vsako njegovo umetnino in umetninico vtkano toliko znanja, potrpežljivosti, natančnosti in – ljubezni.

Nam sovaščanom je bil Miko Radovičev vedno pripravljen pomagati, kar nekako samoumevno nam je bilo, da nam je bil vedno "na razpolago". In od tod zdaj praznina. Praznina tudi v naših srcih.

Ana Starešinič, 20. 1. 2021