Po sledeh "holcarskih ajzenponarjev"

Gozdna železnica Črnomelj - Golobinjek na Rogu je bila prometna pot za prevoz lesa iz gozdov pod Golobinjekom v Kočevskem Rogu do žage v Črnomlju. Gozdno železnico so zgradili leta 1929, obratovala pa je do 1936. Trasa proge je potekala od žage Jugolesa pri železniški postaji v Črnomlju proti severozahodu mimo naselja Talčji Vrh in Rožič Vrh pod vznožje hriba Sredgora (668 mnm) mimo zaselka Ponikve (819 m) zahodno od Mirne gore. V bližini Sredgore, južno od naselja Planina, so zaradi neugodnega in strmega terena postavili tirno samotežno spuščalko. Spuščalka je bila dolga 580 m in je imela spodnjo postajo med nekdanjima zaselkoma Topličice in Lahinja. Spuščalko so domačini imenovali s popačenim nemškim imenom »bremzberg«. Pri zgornji postaji »bremzberga« so zgradili leseno lopo-kurilnico za oskrbo parne lokomotive. Od kurilnice je proga potekala dalje v roške gozdove pod Golobinjek. Proga se je končala 7 km od zgornje postaje »bremzberga«, vzhodno od kote 949 mnm. Tu so postavili tudi vodni zbiralnik za napajanje lokomotive.
Celotna proga s tirno širino 60 cm, ki je imela dva odseka, je bila dolga 25,5 km. Na progi so obratovale 3 parne lokomotive. Število vagončkov, ki so obratovali na progi pa ni znano.
Običajna kompozicija gozdnega vlaka je štela šest do osem vagončkov, ki so bili speti po dva skupaj ali pa so obratovali kot »gipi«. Vagončki so bili večinoma leseni. Naložili so lahko od 10 do 12 m³ drv ali 7 do 10 m³ bukove hlodovine, odvisno od dolžine hlodov. Smrekovino so nakladali kot dolžinski les, in jo naložili od 12 do 15 m3 na vagon. Tako je lahko ena kompozicija prepeljala do 90 m³ drv ali do 70 m³ tehničnega lesa.
Poleg strojevodje in kurjača so vlak spremljali še zavirači. Pri vožnji navzdol je bila njihova naloga zavirati vagone, saj zavore lokomotive niso zadostovale za zaviranje celotne vlakovne kompozicije. Zavirali so po občutku, in sicer toliko da kompozicija ne bi presegla hitrosti nad 10 km/h. Pri večji hitrosti kompozicije preprosto ne bi bilo mogoče več zavreti in bi nezadržno drvela naprej.
Delovanje železnice. Zgodaj zjutraj so lokomotivo, ki se je čez noč nahajala v kurilnici, ki so jo z nemško popačenko imenovali »hajchaus« zakurili in se odpeljali z vlakom v gozd pod Golobinjek, tako da je lokomotiva vagončke rinila v gozd. Tu so vagončke naložili z lesom in jih odpeljali proti zgornji postaji tirne spuščalke, kjer se je začelo spuščanje do spodnje postaje spuščalke. Samotežna tirna spuščalka je bila grajena po zgledu podobnih, ki so tedaj obratovale v Bosni. Na zgornji in spodnji postaji spuščalke so delali po trije delavci. Vsak z lesom naložen vagonček so spuščali posebej. Naprava je delovala tako, da je teža polnega vagončka potegnila navzgor drug prazen vagonček. Oba vagončka sta bila privezana na jekleno vrv, ki se je navijala oziroma odvijala na dveh navijalnih kolutih, zgornjem in spodnjem. Pri vsakem navijalnem kolutu je bil zavirač, ki je s pritegovanjem in popuščanjem zavore uravnaval hitrost spuščajočega oziroma dvigajočega se vagončka. Spuščalka je bila tirničnega tipa. Vagončka, ki sta vozila drug proti drugemu, sta se na sredini srečala, zato je bilo tu napravljeno tirno izogibališče, ki so ga imenovali »veksel«. Pod spuščalko je bil slepi tir, za parkiranje praznih vagončkov. Spuščene naložene vagončke pa so spodaj sestavili v kompozicijo in jih odpeljali na žago v Črnomelj.
Poseben problem je predstavljal prevoz lokomotive z zgornjega dela proge, kadar je le ta morala zaradi rednih vzdrževalnih del ali popravil v Črnomelj. Najprej so natančno pregledali jeklenico samotežne spuščalke, nato so lokomotivo privezali na jeklenico. Na spodnji postaji so za protiutež privezali več polno naloženih vagončkov. Nato se je pričelo počasno in previdno spuščanje lokomotive v dolino. Podobno so lokomotivo tudi vrnili na zgornjo progo.
Koliko lesa so prepeljali? Proga je obratovala približno sedem let. Dve kompoziciji sta opravili po dve vožnji na dan, poleti tudi tri. Vsaka je peljala povprečno 60 m3 . Če upoštevamo zastoje je to približno 48.000 m3 letno, v sedmih letih torej 336.000 m3. Proga je obratovala v času najhujše notranje in zunanje gospodarske krize, Jugoles je dajal kruh okoli tristotim delavcem, kar je bilo za črnomaljski okraj v tistem času zelo pomembno. Jugoles je bil prva slovenska industrija parjene bukovine.
Kakšno je bilo življenje gozdnih delavcev? Gozdni delavci so stanovali pod različnimi nadstreški iz lubja, kuhinja je bila enostavna- kotliček na verigi in v njem polenta. Gozdni delavci so prihajali z Notranjskega in iz okolice Čabra. Vlakovno osebje- oskrbnik Madžar ga je imenoval »moja črna garda« in progovni delavci so bili domačini. Zanimivo je, da Kočevarji, čeravno se je vsa dejavnost dogajala v njihovem okolju, niso bili zaposleni pri železnici. Ker je bilo delavcev veliko, je trgovec Šneler iz Koprivnika ob progi v postavil trgovinico. Rekli so ji Šnelerjev magacin. Ime se je udomačilo in zdaj imenujemo ta predel Pri Šnelerjevem magacinu. Marsikatera žena je ta magacin stokrat preklela, ker je zaslužek mož in očetov tu spolzel po grlu. Vlakovno osebje se je posebno veselilo jeseni. Posestniki iz Jelševnika, Tuševega Dola, Taljčjega Vrha, Naklega in sosednjih vasi so imeli gozdove ob progi. Ker ni bilo nobenih poti, je bilo spravilo drv zelo naporno. Zato so se dogovorili s »holcarskimi ajzenponarji«, ki so jim »na šverc« pripeljali drva za zimo. Velike pletenke, šunke in klobase so bile takrat stalne poslastice ob progi. Takrat so se vozni redi menjavali in zaradi iztirjenj (»ausglajzanja«) so vlaki prihajali v Črnomelj tudi opolnoči. Vlak je takrat vozil pod dvojno paro…
Gozdna železnica je prenehala obratovali leta 1936. Progo se demontirali in prodali. Po 2. svet. vojni so zgradili gozdno cesto Otovec - zaselek Sredgora. Cesta prečka spuščalko »bremzberg«, kjer so napravili iz kosa tirnice, kolesa vagončka in praga spominsko obeležje z napisom »Bremzberg«.