Semič v starih cajtih (318)

Lojze Zupanc - štrekljevski učitelj

Bil je učitelj, pisatelj in novinar.

Rodil se je leta 1906 v delavski družini v Ljubljani. Po končani osnovni in meščanski šoli se je na mariborskem učiteljišču izšolal za učitelja.

Leta 1928 je dobil prvo službo na štrekljevski šoli in na njej poučeval štiri leta.

Zaradi njegove naprednosti in kritičnosti so ga oblasti nenehno premeščale s šole na šolo. Tako je leta 1932 odšel s Štrekljevca v Škocjan pri Turjaku, od tam v Staro Cerkev na Kočevskem in nato v Spodnji Log pri Kočevju, kjer je dočakal začetek druge svetovne vojne.

Bil je aktiven simpatizer partizanov.

Pri časopisu Jutro je bil korektor in nato novinar pri Slovenskem poročevalcu.

Leta 1945 se je vrnil v učiteljski poklic in služboval v Metliki, Gradcu, Podzemlju, Črnomlju, na Gornjem Gradu, na gimnaziji in poklicni šoli v Škofji Loki. Upokojil se je leta 1965.

Leta 1973 je umrl v Škofji Loki, kjer je tudi pokopan.

O svojem službovanju v Beli krajini je sam napisal tako: »Večino svojega življenja sem preživel v različnih krajih Bele krajine. Bil sem deležen gostoljubnosti in ljubezni ljudi, ki sem jih srečeval. Mudil sem se v preprostih kmečkih domovih; ob belokranjski črnini me je opajala govorica nepozabnih Belokranjcev; in če je vsako življenje bilo bridko, so se preprosti ljudje rajši zatekali v svet domišljije«.

V krajih, kjer je učil, je Zupanc zbiral in zapisoval ljudsko pripovedno bogastvo, pozneje pa se je tudi sam lotil pisanja pravljic in pripovedk.

Prvo knjigo belokranjskih pripovedk je izdal leta 1932, nato pa so sledile še druge zbirke: Bili so trije velikani, Dedek povej, Svirel povodnega moža , Velikan Nenasit, Zaklad na Kučarju; leta 1965 pa je Mladinska knjiga izdala izbor njegovih del z naslovom Sto belokrajnskih.

Podatke in fotografijo sem našel na internetu.