Spomini Tonija Gašperiča na 'svet pod gradom'

»Veliko odraščajočih let sem preživel pod metliškim gradom. Tam se ni dogajalo nič takšnega, kar bi lahko vplivalo na svetovno politiko, še na občinsko ne, a v meni in v spominih moje druščine je pustilo globoke in mavrične spomine. Na bregu, s številnimi na pomlad lepo dišečimi akacijami, smo si gradili lesene utice, utrdbe, kjer smo bili vsaj delno skriti očem odraslih, ki se sicer niso veliko menili za nas, a vseeno: že občutek, da te nihče ne vidi, nam je pomenil veliko. Pa smo razprostrli krila domišljije. Celo leseni helikopter, s katerim naj bi dokončno obračunali z nasprotno »sovražno« klapo, smo izdelali iz akacijevih dreves. A je, namesto da bi poletel nad Metliko z nekaj našimi »vojščaki«, klavrno končal v strugi potoka Obrh, ki izvira pod gradom in napaja mesto z vodo. Če zamižim in sem nostalgično razpoložen, zagledam tam ženske, tudi svojo staro mamo, kako perejo umazano perilo, ki so ga prinesle tja s placov in drugih delov mesta, ki takrat po hišah še ni imelo razpeljanega vodovodnega omrežja. Perejo, se pogovarjajo o vsakdanjih rečeh, se smejejo, ogovarjajo tiste, ki jih ni zraven, hvalijo druga drugo, rečejo kakšno čez može, ki ne znajo drugega kot piti, spati in spet piti, si pomagajo dvigniti na glavo, na kateri je svitek, čebrico z opranim, ter odidejo, od koder so prišle. Iz tedna v teden, iz meseca v mesec, iz leta v leto ...

In tako nekega dne v Obrh ni bilo Magde, kajti iz pipe v hiši, v kateri je delala kot služkinja, je pritekla voda. Čez čas med pericami ni bilo videti Rezke. Kmalu tudi Cirile in Lojzke ne. S strehe, ki je ščitila perice pred nenadnim dežjem, je odpadla opeka in nihče je ni nadomestil z novo. Lesena rešetka, ki je varovala ženske, da niso med pranjem stale v vodi, je pričela razpadati in iz reže betonskega korita, ki je služilo ženskam za oporo pri miljenju blaga, je pričela poganjati akacija. Umrla je moja stara mama. Bog je poklical k sebi Rezko. Tri leta za njo Cirilo. Lojzka je umrla tistega leta, ko je njen zet kupil v Trstu pralni stroj znamke Candy. To je bil prvi pralni stroj v mestu nad Obrhom. Od takrat pod gradom nisem videl niti ene perice več. Zaradi tega sem bil nekaj časa zelo žalosten.«

Plac – trg; čebrica – lesena posoda. (vir: zbornik Podzemni izvir Obrh: vir življenja v Metliki nekoč – danes – jutri (2018), izdan v sklopu projekta Misterion).

Danes ob 18. uri ste vabljeni v Gostišče Veselič v Podzemelj na 40. dogodek Bilo je...bil je Toni Gašperič.