VENCELJ JEREB, MEJ DUŠ, JUH

Na Hribu, kjer je danes Jerebova ulica, je do leta 1951 živel čuden možiček Vincenc Jereb, ki so mu rekli v Metliki kar Vencelj Bil je poslednji iz družine metliških rezbarjev Jerebov, ki so imeli to srečo, da so o njih pisali študentje umetnostne zgodovine.

Bil je droben možiček, z živahnimi očmi in strašno na drobno zgubano kožo na obrazu, da je izgledala, kot bi bila iz usnja.

V svoji koči na Hribu je živel sam, si kaj kuhal ali pa tudi ne. Nikoli pa ni hiše zračil in v njegovi hiši je bilo zaznati vsemogoče vonjave. Zanj so pravili, da ni bil nikoli pri zdravniku, da se je vedno zdravil kar sam. Če se je porezal je menda rano kar zalepil z mizar-

skim klejem. Na gašperčku v svoji delavnici je vedno grel mizarski klej, pa je vanj samo namočil kakšno krpo in s tem ovil rano. Nikoli se mu ni vnela in očitno je bilo v tem kleju nekaj zdravilnega.

Ta Vencelj je bil v svojem poklicu ne le obrtnik pač pa lahko bi rekli pravi umetnik v primeri z današnjimi "umetniki in umetelniki". Mož ni izdeloval le svetnikov in Kristusov na križu, ki so si bili začuda zelo podobni, bodisi, da je bil velik meter ali pa komaj deset centimetrov. Kristusa je vsakokrat izdelal do podrobnosti s pravo filigrantsko natančnostjo. Izdeloval je tudi vse mogoče druge lesene predmete, ki se jih mizarji niso hoteli lotiti, ker ne bi nič zaslužili. On pa je delal vse, česar se je lotil, z enako vnemo in natančnostjo.

Vsakega, ki je prišel k njemu, je jemal z enako mero resnosti.

Prišel je Stanek Trčkov, ko mu je bilo komaj 8 let, k Venclju, ko je ta je ravno izdeloval jaslice po naročilu. Pa si je Stanek zaželel, da bi tudi pri njih imeli takšne lepe jaslice, pa je vprašal Venclja, če bi mu jih naredil. Našteval je Stanek, kaj vse mora narediti: Marijo, pa sv. Jožefa, pa Jezuščka v jaslicah, pa tri kralje od katerih mora biti eden zamorec, pa kamelo, pa najmanj štiri pastirje in veliko ovac, malih in velikih, pa osliček ne sme manjkati. Vencelj je dečkove želje skrbno zabeležil in čez mesec dni je prinesel k Trčkovim zgotovljene jaslice. Nič ni pomagalo Stari Trček je moral jaslice plačati. " Mej duš", je rekel Vencelj, " ali je Stanko vaš ali ni. Če je vaš boste plačali, kar je naročil. Če pa ni, bi pa prej povedali, da bom poiskal denar pri drugem očetu."

Ni hotel stari Trček, da bi kdo okrog govoril, da Stanek ni njegov. Plačal je. Staneku je sicer grozil, da mu bo izprašil hlače. Ker pa je bil dobričina, do tega izprašenja hlač ni prišlo. Trčkovi pa imajo še sedaj lepe jaslice, ki so danes gotovo veliko vredne.

Med vojno je izdeloval pionirjem lesene bombe, ki so bile čisto podobne pravim kragujevčankam in jih tudi lepo pobarval. Takšna bomba je veljala 15 lir, kar je bilo nekako tri cigarete, prešvercane iz Nezavisne države Hrvatske. Izdeloval je tudi lesene pištole. Najlepšo, ki se niti malo ni razlikovala od prave nemške parabele, je izdelal za Tončka Stezinarja. Izdeloval je tudi lesena šestila za takratne dijake metliške partizanske gimnazije.

Vencelj ni bil lačen denarja, za življenje in kakšen kozarček vina si je zaslužil. K njemu so radi zahajali otroci in ga opazovali pri delu, opazovali so njegovo dokaj nenavadno orodje, ki ga je la sam znal rabiti. Imen vseh orodij pa tako ni vedel. Nekaj časa je imena orodij našteval, malo po slovensko večinoma po nemško, potem pa se je naveličal in rekel: "Kaj me briga, kako se reče, glavno je, da jaz vem kaj rabim in kako orodje rabim."

Do pozne starosti je delal vse brez očal. Čeprav je izdelal v mlajših letih mnoge oltarje v starejših pa Kristuse in posamezne svetnike, ni bil očitno nikoli posebno veren ali pa je imel do vere čisto svoj odnos in čisto svoje poglede na svetnike, Majko božjo, Kristusa.

Pravili so, da je nekoč duhoven nosil nekomu zadnjo popotnico. Po takratnem predvojnem običaju ga je spremljal ministrant, ki je nosil svečo v posebni svetilki in pozvanjal z zvončkom. Vsi, mimo katerih je šel duhovnik, so pokleknili in se trkali na prsa, le Jereb ne. Nekoč pa se je le izvedelo,kako je s to stvarjo. Moral je biti primerno nasekan, ko je šlo mimo nega obhajilo pa je začel Jereb pogovor s Kristusom: "Vidiš Kristus, jaz te delam, pa ne enkrat, stokrat sem te že naredil, pa naj bi zdaj klečal pred tabo. Ne bom, pa ne bom. Jaz tebe delam, ti mi pa niti za pijačo še nisi dal. Ne bom klečal pa ne bom." In ni niti takrat ko je bil okrogel, niti drugič, ko je bil trezen.

Po Metliki je krožila na isto temo še ta anekdota:

Šla sta proti Drašičem Stariha Tone, ki je bil čevljar in Vencelj. Stariha je šel v goro pogledat, kako kaže vinograd, Vencelj pa za zaslužkom. Prideta do križa pri Svržakih, Stariha se pobožno odkrije, Vencelj pa ne. Prideta do slamovskega križa, Stariha se spet odkrije, Vencelj pa ne. Prideta do vinomerskega križa, spet isto. Pa povpraša Stariha Venclja: "Vencelj, zakaj se ne odkriješ, ko greva mimo Križanega?" Mu je rekel Vencelj: “ Kaj se bom jaz odkrival, pred križem, ko sem ga pa jaz naredil. Saj se tudi ti ne odkriješ pred čevljem, ki si ga ti naredil."

Ko je ves mesec delal, pa se je vendar včasih odločil, da bo malo pokrokal. Pravijo, da ga je držalo tudi po ves teden in je zapravil vse, kar mu je hodilo odveč denarja. To pa je bilo običajno vse kar je imel.

Takrat se je pogovarjal glasno sam s seboj, mežikal z očmi in od časa do časa poskušal zavriskati, pa ni šlo. Od vriska je ostalo samo : "Juh..."

Kakor je živel, tako je tudi odšel s tega sveta. Ko se nekega dne ni pokazal pri hiši, so šli sosedje pogledat, kaj je z njim. Našli so ga mrzlega v postelji. Hišico je po njem prevzela njegova sestra, ki je živela zelo osamljena in kaj kmalu razprodala vse, kar je ostalo za Vencljem: dokončane in nedokončane Kristuse in svetnike in pa orodje.

Oba ležita na metliškem pokopališču.

* fotografija: Razglednica Metlike iz leta 1899. Poslana je bila ženinu in nevesti. Založil jo je trgovec Anton Mucha (vir: Kamra.si)