Dovoljeno za lokalni promet - Muc Matić

Blo je eno tmurno marčevsko jutro, ko so na cesti na Gorjancih zagrmeli stroji, ki so naznanli začetek pomladi obnove cestnega odseka med Suhorom i Hrastom. Ob pogledu na prvi bager sm dobu mešane občutke. Prvo sm si mislu: evo super, zdej bodo tu flikali cesto I spet ne bo nč od tretje razvojne osi. Mogli se bomo zadovoljit s pedesetih odtenkih sive med Suziko i Brunskoletom. Po drugi strani pa sm si mislu, hvala bogu. Fsej nekej se dela. Bulje, da popravijo cesto, ko pa da dajo omejitev hitrosti in je za njih stvar rešena – to rešitev so uporabli že na nekej različnih odsekih.

I tak. Dani so tekli. Dns zapora na enem delu, jutri 50 metrov višje, spet čez 5 danof zapore ni. I tak f krog 2 mesca. Zapora je, zapore ni - koda je Cerkniško jezero. Kak se meni vidi je obnova Tekla brez večjih težav, tak da na tem mestu bi treba pohvalit delavce - lahko bi i napisali ime izvajalca, samo zaenkrat še ni pršla nobena pečenka v uredništvo. Vse je šlo res gladko i brez hujših težav. Dok enega jutra nismo naleteli na obvestilo: med 22.4 in 26.4. popolna zapora, obvoz čez Kurdistan. Samo še tega nam je falilo.

Ko smo se pogovarjali s sotrpini, ki delajo na grdi strani Gorjancov smo fsi razmišljali, da to pa ipak ni tak hudo. Šli bomo mimo Majsa pa bo. Pa ni šlo tak gladko. Valej prvi dan smo vidli tablo “dovoljeno za lokalni promet” mimo kere smo se fsi gladko peljali. Ipak so Suhor i Hrast naši. Res je, da ne hodijo z nami f šulo - al so naši. Fsaj ja si tak mislim. Zgleda, da pa tak ne razmišljajo fsi, ki je bla baš na tem odseku vjutro Policija, ki je bla jezna na une, ki so šli mimo te table f službo. Nisem strokovnjak za prometne predpise, niti nism na mestu, da bi ocenjeval delo policajof, ki se tudi tega niso (najbrž) sami spomnli…

Vseeno mi je pa ta poteza jako zanimiva. Upam se trdit, da živim zravn najbolj prometne ceste za lokalni promet v občini. Ta cesta nam vsem jako praf pride med vikendi i ob drugih prilikah, ko grejo Nemci trošit evre na Balkan. Po tej (moji) cesti se vozimo vsi, od Križevščanof, Metličanof, Suhorcof I ki kak “nemc” se najde. Uporabimo jo, da gremo na Koupo, v trgovino, gostilno… Najbolj zanimivo je to, da sm dostkrat vidu I kakega uslužbenca carine, ki je šou po tej cesti v službo, ko je bla gužva – sm mislu, da nam morajo bit uniformiranci za zgled?! Očitno se rajši držijo načela: “Nemojte radit kako ja radim, nego radite kako vam ja govorim”.

Ko sm začnu pisat članek je bla cesta zaprta.. Zdej je že kak dan odprta i ljudi bomo počasi pozabli, da smo se mogli par danov vozit okoli riti v žep. Tak kot pozabimo, da je gužva čez Metliko iz leta v leto hujša… Pozabimo I to, da nam že 20 let obljubljajo cesto i z neverjetnim veseljem pečemo jajnce unim, ki te obljube dajejo.

*Fotografija: Pred polno mizo dobrot Pepi in Milka Badovinac v belokranjski narodni noši pozdravljata navzoče, ki so se udeležili otvoritve ceste Novo mesto–Metlika leta 1962.