Da bo jasno takoj od začetka: Ja mam Metliko jako rada. Od zmrm. I zmrm jo bom mela rada. Naša familija je fsa taka, i naša dca, i naš pes… Radi mamo celo Belo krajino, Belokranjce (ko je človek v Lubjani niti Črnomalci ne zgedajo več tak napačni), Mojcino pogačo, Prusovo vino, malenco v Križevski vasi, fsako brezo na vinomerskih stelnikih, vsako trto v Draščih, radi mamo trifarška žegnanja, Vinsko vigred, folkloro, godbo, Tonita i sosedo Baro, Pridi zvečer na grad, gasilce, kmečke ženske, šulo na Veselici, radi mamo policaje, pa čak i redare. Če so naši, so bulši. Aja, pa Bartusa ne smem pozabit. In njega mamo radi.

Mamo se za velke lokal patriote.

I glih zato mi gre fčasih skorej na jok, ko poslušam razne, za moje pojme kvazi lokal patriote. Po eni strani jamranje na kvadrat, kak smo od Boga i države pozabljeni, na drugi strani pa ne daj Bug, da bi se kaj spremenilo. Samo poslušajte modrovanje kvazi lokal patriotov.

Prvi je pameten ko stu strel: »Ne daj Bug, da pride v nam kaka nova firma iz une strani Gorjancev, al pa še huje iz tujine. Nas reveže bodo smo izkoriščali, dali nam bodo minimalne plače i hteli bodo, da delamo tak kot oni čejo. Saj ne, da je dobro tak, ko je zdaj, ampak novih investicij pa k nam ni treba. Al bodo vmazane, al bodo izkoriščevalske, najbrž pa bodo i eno i drugo…« I pol se čudimo, da dca s faksi zapuščajo Metliko, ker tu nimajo kaj delat.

Drugi je še bolj pameten: »Da bi vlagali v turizem? Koupa rata vmazana, če se preveč ludi namaka v njej, na Vigredi je itak prevelka gužva, v gostilnah se zbirajo sami pijanci… Da bi kako našo lokalno razvalino prodali kakemu tujcu? Zak? Da bi jo obnovu s svojim vmazanim kapitalističnim dnarom, bogati tujci bi pol hodili sm i mi bi jih mogli streč?« Naj bo razvalina vsak dan bulj razvalina, uni, ki bi lahko meli službe, pa na socialni podpori…

Tretji razlaga fsakemu, ki ga če poslušat: »Ja avtoceste čez Gorjance ne rabim. Do moje zidance mam asfalt i staro v nedelo k maši isto pelem po asfaltu. Za k dohtaru v Novo mesto parkrat na leto se pa lahko počasi pelem čez lukne na Gorjancih. Če se je moj ate lahko tako vozu, se bom pa i ja! Cesta ni še nikomur prinesla nič dobrega, vse gre mimo…«

Uni, ki to govorijo, naj pogledajo industrijsko cono, ki raste v Mirni Peči! Aja, pozabla sem, mi prnas nove industrije nečemo. Zato ko je itak vmazana i izkoriščevalska. Bomo rajši še naprej na minimalnih plačah i socialni podpori, deca pa bojo prešla v Lublano. Se fsej ne bomo karali z njimi.

Moji Belokranjci so definitivno i stuprocentno najbuljši ljudi na svetu. Al i najbolj zaguleni. Pr njih ne moreš zmagat. Ko ti bodo na mizo znosili vraga i pu, bodo jamrali, kak nimajo nč i kak so pozabljeni od boga i države, i ko jim boš ponudu posel, industrijo, cesto, rešitev, bodo skočili vluft – mi tega nečemo! Pa zmagaj, če lahko!

Da bo jasno še na koncu – ja mam Metliko jako rada. Hvaležna sem, ko naša firma lahko stisne kak evro za Vinsko vigred, lokalne gasilce, športno društvo, kulturne prireditve… Naša firma je registrirana v Lublani, ampak mi smo metliška firma. I ko je treba dat donacijo, se fsi strinjajo z mano. Ko pa je govora o poslu, aha, ondej smo pa i mi ko fsi grdi Lublančani, ki rinejo čez Gorjance smo zato, ker bi radi še malo izkoriščali reveže i bli nelojalna konkurenca lokalcem.