Košarka - moji spomini

V petdesetih letih prejšnjega stoletja se je mladina v Črnomlju športno udejstvovala predvsem v atletiki, rokometu in nogometu. Športne dogodke smo spremljali preko radia in redkih športnih časopisov (Polet, Sportske novosti). Tako smo se spoznali tudi s košarko, čeprav nam je ni bilo nikoli dano tudi igrati.

S prvimi košarkarskimi koraki smo se seznanili v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja. V telovadnici osnovne šole, v Župančičevi ulici se je od nekod znašlo kovinsko ogrodje koša, brez košarkaške table. Koš smo nekako zataknili na vrh švedskih lestev in ga poskušali zadeti z odbojkaškimi, nogometnimi in rokometnimi žogami. V začetku zelo neuspešno, postopno pa vse natančnejše.

Prvo, pravo, usnjeno košarkaško žogo je prinesel v telovadnico naš profesor Vračko Božidar. Poučeval je slovenski jezik. Bil je vsestranski športnik, med drugim tudi nogometni vratar pri nekdanjem zveznem drugoligašu Odredu iz Ljubljane. Profesor nam je pokazal tudi osnovno tehniko meta na koš in nas seznanil z osnovnimi pravili.

Nekoliko pozneje je bil na steno telovadnice, ob vhodu, postavljen čisto pravi koš z mrežico, na pravi višini in čisto pravo tablo. Narisane so bile tudi osnovne črte. Ta dogodek bi morda lahko pomenil za začetek košarkaške igre v Črnomlju. Košarka se je igrala predvsem v zimskem času kot dopolnilni trening rokometašem in nogometašem, pa tudi ostalim rekreativcem. Igralo se je na en edini koš, nekako podobno sedaj poznani igri tri na tri.

Maja 1959 ali maja 1960 je košarkaška ekipa,sestavljena iz dijakov gimnazije in dijakov Obrtne šole,odigrala prvo tekmo,na pravem igrišču,z dvema košema,z vrisanim igriščem ter celo še kar pravim sodnikom. Na srednješolskem prvenstvu Dolenjske se je v športnem parku Loka v Novem mestu pomerila z ekipo vajeniške šole Novo mesto. Doživeli smo poraz z izidom 26 proti 16, ki pa je bil za nas, začetnike, kar sprejemljiv.

Ekipo smo sestavljali igralci, ki smo se ukvarjali predvsem z rokometom in smo imeli s košarkarskimi pravili korakov, treh sekund in osebnih napak nemalo težav. Še dobro, da nam je sodnik, v strahu, da bi se tekma prehitro končala, kar veliko dopuščal. Sestava celotne ekipe je nepoznana. Iz posnetka iz opisane tekme pa je razvidno, da sta bila zagotovo v ekipi Tine Papež in Stane Žunič in po ustnem izročilu tudi Peter Štefanič in tudi Karel Kolbezen.

Nadaljna pot razvoja košarke v Črnomlju mi je manj poznana.

Komentar k sliki: na koš meče Stane Žunič, pozneje dolgoletni vratar NK Bela Krajina, v srajci, obrnjen s hrbtom je Tine Papež, pozneje rokometni vratar in šahist.

Košarkarska anegdota

Na prvi tekmi smo igralci delovali prestrašeno, negotovo in precej zmedeno. Spominjam se, da smo si priborili prvo žogo na začetku tekme. Žoga je prišla do Petra Štefaniča, pozneje poznanega veterinarja. Peter se je pogumno, neoviran, usmeril proti košu, vrgel na koš in na našo srečo, zgrešil. Ko nas je sodnik opozoril, da je Peter metal na lastni koš, smo dojeli na katero stran moramo napadati.