Zimski izlet črnomaljskih planincev na Dovško Babo

Neke sončne februarske nedelje se nas je peščica planinskih zanesenjakov zgodaj zjutraj odpeljala proti Gorenjski. Naš cilj je bil Dovška Baba nad Dovjem pri Mojstrani. Vremenska napoved je obetala čudovit zimski dan in tokrat se meteorologi niso zmotili...

Z avtomobili smo se zapeljali nekoliko višje nad Dovje po poledeneli in mestoma razriti gozdni cesti. Ko ni šlo več naprej, smo parkirali in vzeli pot pod noge. Po zasneženi gozdni cesti smo se vzpenjali vse višje in sončni razgledi so postajali vse obširnejši. Kraljestvo Julijcev s Triglavom na čelu se je bleščalo v slepeči sončni svetlobi zimskega dne. Malce pod planino Dovško Rožco smo krenili strmo navzgor po markirani poti. Srmina ni pojenjala vse do koče na planini. Tu smo si privoščili izdaten počitek in uživali na toplem soncu in neskončnih razgledih. Slovenijo smo imeli dobesedno na dlani.

Kmalu smo nadaljevali po ne prestrmem pobočju proti oblemu vrhu. Pot so križale številne smučine turnih smučarjev, kajti Dovška Baba je zelo obiskan vrh, če so le razmere za smučanje ugodne. In tokrat so bile.

Na vrhu se nam je odprl pogled na spodaj ležečo Dravsko dolino v sosednji Avstriji in na množico belih vrhov daleč v ozadju. Mogočna Kepa na zahodu se je bleščala v belem zimskem plašču, greben Stola in Vrtače se je raztezal daleč na vzhod, iz rahlih meglic v ljubljanski kotlini se je dvigovala Šmarna gora, Snežnik daleč na jugu nam je mahal v pozdrav...razgledi so bili z eno besedo božanski. Po krajšem počitku smo sestopili nazaj do koče na planini in se po cesti napotili navzdol; no, sprva smo cesto le slutili, kajti bila je povsem zametena. Pa tudi sneg je precej ojužal in smo se mestoma prav nemarno vdirali. Vendar tudi to ni skalilo prešernega razpoloženja in kmalu smo bili pri avtomobilih.

Zaključni akord v Aljaževem hramu na Dovjem pa je poskrbel za piko na I; pivo se je prav prileglo in v sproščenem klepetu smo ugotovili, da smo preživeli čudovit dan v kraljestvu gora.