Med iskrenimi ljudmi.

Če svoboda sploh kaj pomeni, je to pravica povedati ljudem, kar si ne želijo slišati.

George Orwell

Vedno zavzemi stališče. Neopredeljenost pomaga zatiralcu, nikoli žrtvi. Molk spodbuja mučitelja, nikoli mučenega.

Elie Wiesel

Nedavno sem bil po 'službeni' dolžnosti na zaključni prireditvi festivalaVideo S-Faktor v Kulturnem centru Semič. Prireditev, organizirala jo je ekipa OŠ Milke Šobar Nataše, je bila izvedena odlično in profesionalno. Seveda smo gledalci najbolj uživali v nastopih varovancev šol za otroke s posebnimi potrebami. Njihova iskrenost je bila razorožujoča, nalezljiva. Ob tem sem se spomnil, da je naključni moto te prireditve - med iskrenimi ljudmi - pri nas eden najbolj cenjenih. Če vprašamo povprečnega Slovenca, bo na vprašanje, kaj najbolj ceni pri ljudeh, gotovo izpostavil iskrenost. A v kolikšni meri to zares drži? Po mojem mnenju žal večinoma samo na videz, kot abstraktno načelo: v konkretnih situacijah pa je le malo ljudi, ki bi se počutili toliko svobodne, da bi, kot zapiše Orwell, povedali tudi tisto, kar si kdo ne želi slišati. Polna usta iskrenosti, ko pa kdo kaj odkrito pove, dobi ob prvi priliki nož v hrbet ...

Pred nekaj meseci smo si na televiziji lahko ogledali oddajo, ki je obravnavala domnevni primer cenzure na naši srednji šoli. Za temo, o kateri pišem, niti ni pomembno, kaj so govorili tisti, ki so jo izpostavljali in tisti, ki so jo zanikali. Pomembneje se mi zdi problematizirati mnenje tistih 'vmesnih', ki se jih to vprašanje ni niti dotaknilo, ki se jim mogoče sploh ne zdi vredno razburjati zaradi takšnih zadev. Ki v duhu pri nas zelo razširjenih srednjeveških pedagoških načel cenzuro nad mladino mogoče celo odobravajo. Mlade ljudi je torej nujno malo zastrašiti, jim privzgojiti 'spoštovanje' pred avtoritetami, da bodo poslušni in pridni. To naj bila nekakšna nujna stopnja v razvoju, kot včasih služenje vojaškega roka. Takšna stališča odsevajo nerazumevanje pomena kritičnega mišljenja in so resna ovira kreativnemupotencialu mladih ljudi.

Na tiste šolarje, ki si drznejo biti kritični, skočimo z vsemi orožji, tiste, ki se uklonijo, samo prijazno kimajo in so vzor preračunljivosti, pa nagrajujemo. Včasih, pred petdesetimi leti, je družba panično vila roke nad tistimi, ki so imeli daljše lase in poslušali rock, danes se zgražamo nad tistimi, ki uporabijo kakšno bolj 'konkretno' besedo, ko izrekajo svoja mnenja. Tudi če ne razumemo, kaj so nam hoteli povedati ...

Potem pa se čudimo, če sta kasneje med študenti tako endemično razširjena oportunizem in kompromisarstvo, tudi tam, kjer stadejansko nesprejemljiva. Psovemo čez politike in druge družbene elite, ki se obračajo po vetru, nimajo hrbtenice in lažejo, kot bi ne bila to logična posledica ozračja, v katerem so mladi rasli in se intelektualno in osebnostno razvijali. Ne pričakujmo, da bodo bistveno drugačni od svojih 'vzornikov', ko bodo prevzeli krmila.

Moj dober prijatelj je preživel otroštvo v Beogradu. Povedal mi je, da so takrat tiste, ki v družbi med debato niso niti črhnili, imenovali bedaki. 'Ko ćuti je budala'. Moral si povedati svoje mnenje in to so v družbi cenili, tudi če si izrekel kakšno neumnost. S tem si mojstril svoje mišljenje in retorične sposobnosti. In se učil poguma. Pri nas pa najbolj cenimo pregovor 'kdor molči, desetim odgovori'. Včasih gre to celo tako daleč, da si ne upamo sorodnika ali prijatelja vprašati, če držijo govorice o njegovihzdravstvenih problemih.

Nek znanec mi je zadnjič 'dobronamerno' svetoval, naj se raje držim svojega čopiča. Da naj torej molčim. Me je kar pogrelo. Pred stoletji so ljudem zapovedovali: ora et labora. Pred desetletji, v prejšnjem sistemu, si šel lahko zaradi napačne besede v zapor. Potem smo dobili demokracijo, postali svobodni, pa je izrečena beseda spet nevarna, nezaželjena. Molči in delaj, ne pritožuj se. Če vidiš, da se komu godi krivica, poglej stran? Kaj pravi Elie Wiesel, ki je preživel holokavst?

Seveda je včasih smiselno molčati, v določenih situacijah je to celo nujno. Na pogrebu moraš molčati in pozabiti na popolno iskrenost. Ne moreš recimo užaloščeni vdovi ob grobu iskreno povedati, da se je preveč zredila, čeprav si mogoče ravno pomislil na to. Iskrenost torej sama po sebi ne zadostuje, lahko je zgolj forma: tudi Hitler in Stalin in še marsikdo so bili izjemno iskreni. Če jo ne dopolnjuje dobronamernost, iskrenost torej ne more biti kar a-priori vrednota. A je vseeno pomemben del nekakšnega notranjega ogrodja naše osebnosti. Naše osebnostne integritete.

Na koncu odličnega filma Vonj po ženski glavni lik, ki ga igra izjemni Al Pacino, v govoru, v katerem brani svojega varovanca, ki mu grozi izključitev iz elitne šole, izpostavi pomen notranje integritete in opomni, da ni nič hujšega od pogleda na amputiran duh mladega človeka. Skrajni čas je, da spoznamo, da gre za enako zablodo kot pred petdesetimi leti. Niso problem lasje ali odkrito izraženo stališče, ki nekomu ni všeč. Ampak molk.