Mediacija pri sodišču

Odgovor na tožbo morate podati v roku 30 dni, ne glede na to ali podate soglasje k postopku mediacije ali ne. V kolikor ne podate odgovora na tožbo bo sodišče, če bodo izpolnjeni vsi pogoji, izdalo zamudno sodbo-to je bo ugodilo tožbenemu zahtevku. Če pa ne podate soglasja za postopek mediacije to pomeni samo, da se le ta ne bo izvedel.

V Sloveniji velja Zakon o alternativnem reševanju sporov (ZARSS), ki ja zagotovil alternativne postopke reševanja sporov v določenih sodnih postopkih. V glavnem gre za mediacijo, h kateri sodišča povabijo stranke, v zakonsko določenih pogojih. Na podlagi ZARSS se alternativno reševanje sporov izvede v vseh postopkih, v katerih lahko stranke razpolagajo z zahtevkom in je dovoljeno sklepanje poravnav, kadar poseben zakon to ne preprečuje. Izrecno pa so izvzeti socialni spori.

Namen mediacije je strankam olajšati rešitev spora z pospešitvijo postopka in tudi zmanjšanjem finančnih posledic pravdanja. Najpogostejša oblika alternativnega reševanja sporov je mediacija, h kateri se povabi sprti strani. Sodišče obe sprti strani povabi na postopek mediacije, ki je prostovoljen. Postopek mediacije se izvede samo in edino če obe stranki s tem soglašata. Če ena ali druga stran ne poda soglasja in ne želi pristopiti k mediaciji, to za njo ne pomeni nobenega slabšega položaja v nadaljevanju postopka. Tudi če stranki podata soglasje k mediaciji in kasneje ena ali druga stran ne želi več sodelovati v postopku, lahko kadarkoli umakne soglasje in se zadeva nadaljuje pred sodiščem kot pravda.

Mediacijo vedno vodi mediator, to je tretja in nepristrana oseba, ki poskuša doseči neko soglasje med strankama. Postopek mediacije je tajen. Vse kar stranke povedo pred mediatorjem je tajno in se ne sme razkriti ali uporabiti v morebitnem sodnem postopku, če ne pride do sklenitve dogovora v mediaciji. Mediacijski postopek je tudi mnogo manj formalen in stranke in njihovi pooblaščenci imamo večjo »svobodo« pri dogovarjanjih in pogovarjanju in se dejansko lahko sporne zadeve obravnavajo kompleksnejše in včasih tudi izven konteksta zadeve. Mediator ne odloča tako kot sodnik, mediator ne ugotavlja kdo ima »prav« in kdo ne, ampak poskuša pomirit sprti strani, da se pogovorita, zbližata v stališčih in z medsebojnim popuščanjem in razumevanjem zgladita sporni odnos. Če stranki skleneta sporazum se le ta naknadno zapiše pred sodnikom v obliki sodne poravnave in je izvršilni naslov.

V kolikor do poravnave ne pride oziroma ena izmed strank umakne soglasje za mediacijo to za njo nima nobenih negativnih posledic. Sodnik, ki bo v nadaljevanju postopka sodil, z vsebino pogovorov namreč ni seznanjen in tudi ne ve zakaj ni prišlo do sklenitve dogovora.

ZARSS določa tudi način plačila mediacije. V primeru mediacije, ki se izvede po ZARSS v sporih iz razmerij med starši in otroki ter v delovnopravnih sporih zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi krije sodišče nagrado mediatorja in njegove potne stroške ne glede na čas trajanja postopka mediacije. V mediaciji, ki se izvede v vseh ostalih sporih, razen v gospodarskih sporih, sodišče krije nagrado mediatorja za prve tri ure mediacije in njegove potne stroške, ki nastanejo v zvezi s prvimi tremi urami mediacije. V kolikor bi stranki želeli nadaljevanje mediacije se dogovorijo o plačilu morebitnih nadaljnjih stroškov mediacije. V gospodarskih sporih pa velja, da stranke same nosijo nagrado in potne stroške mediatorja in sicer po enakih delih, če se niso sporazumele drugače.