Odvzem prostosti

Vprašanje, ki je postavljeno je zelo kompleksno in na podlagi njega ni možno podati konkretnega odgovora zato podajam samo splošne informacije.

Načeloma lahko policija odredi pridržanje zoper določeno osebo po Zakonu o prekrških (ZP) ali pa po Zakonu o kazenskem postopku(ZKP), vendar je ta oseba takrat osumljena storitve kaznivega dejanja in ima že status osumljenca, obstajati pa morajo tudi razlogi na podlagi katerih lahko sodišče odredi pripor. Če policija nekoga pridrži po ZKP (kar je izjema) ga morajo brez odlašanja privesti pristojnemu preiskovalnemu sodniku. Ob privedbi sporoči policist preiskovalnemu sodniku, zakaj in kdaj je bila privedenemu odvzeta prostost. Policisti smejo izjemoma nekomu vzeti prostost in ga pridržati, če so podani utemeljeni razlogi za sum, da je storil kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, če je pridržanje potrebno zaradi ugotovitve istovetnosti, preverjanja alibija, zbiranja obvestil in dokaznih predmetov o tem kaznivem dejanju in so za pripor podani razlogi iz 1. in 3. točke prvega odstavka 201. člena tega zakona in 1. in 2. točke prvega odstavka 432. člena tega zakona, v primeru iz 2. točke prvega odstavka 201. člena tega zakona pa le, če je opravičena bojazen, da bo ta oseba uničila sledove kaznivega dejanja.

To osebo mora policija poučiti o njenih pravicah (1. odstavek 4. člena ter 4. odstavek 148. člena ZKP) tudi o tem, da ni dolžna dajati nobenih izjav.

Policijsko pridržanje lahko traja največ oseminštirideset ur. Po preteku tega roka mora policija pridržano osebo izpustiti na prostost, ali pa jo privesti k preiskovalnemu sodniku. Če pridržanje traja več kot šest ur, mora policist takoj v pisni obliki z odločbo obvestiti osebo, ki ji je odvzeta prostost, o razlogih za odvzem prostosti, ter jo poučiti, da ima za namene priprave pritožbe pravico pregledati gradivo zadeve, ki je povezano s pridržanjem.

Če pridržanje traja manj kot šest ur, mora policist osebi, ki ji je bila odvzeta prostost, najkasneje ob prenehanju pridržanja izročiti uradni zaznamek, iz katerega so razvidni podatki o njej, razlog pridržanja, pravice pridržane osebe, točen čas začetka in, če je to mogoče, tudi točen čas prenehanja pridržanja. Čas izročitve uradnega zaznamka oseba potrdi s podpisom. Če podpis odkloni, policist to navede na uradnem zaznamku.

Po ZP-1 lahko policija nekomu odvzame prostost-pridrži osebo ki jo pod vplivom alkohola ali drugih psihoaktivnih snovi zalotijo pri prekršku, če je nevarnost, da bo še naprej delal prekrške. Pridržati se sme, dokler se ne iztrezni oziroma ni sposoben obvladovati svojega ravnanja, vendar največ 12 ur. Pri tem se glede njenih pravic smiselno uporabljajo določila o pridržanju, ki ga odredi sodišče in sicer se pridržano osebo obvesti o razlogih za pridržanje. Poučen je, da ni dolžan ničesar izjaviti, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga lahko svobodno izbere, in o tem, da je pristojni organ na njegovo zahtevo dolžan o pridržanju obvestiti njegove najbližje oziroma delodajalca, če je tuj državljan pa na njegovo zahtevo tudi konzulat njegove države. Izda se mu tudi sklep o pridržanju.

Policija lahko osebo pridrži tudi takrat, kadar bi ga lahko privedla k sodniku, pa le ta ne dela. Policisti smejo tudi brez odredbe sodnika, privesti tistega, ki so ga zalotili pri prekršku. To smejo storiti, če ni mogoče ugotoviti storilčeve istovetnosti, ali če ta nima prebivališča, ali če bi se z odhodom zaradi prebivanja v tujini lahko izognil odgovornosti za prekršek, ali če so okoliščine, ki opravičujejo oceno, da bo storilec nadaljeval s prekrškom, ali da ga bo ponovil, ali če obstaja upravičena bojazen, da bo storilec skril, uničil ali odvrgel dokaz o prekršku. Storilca prekrška je treba v takem primeru privesti brez odlašanja k pristojnemu sodišču.

Če je oseba v prej opisanih okoliščinah zalotena pri prekršku v času, ko sodišče ne dela, in če so okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bo pobegnil ali da bo nadaljeval s prekrškom ali prekršek ponovil, ali če obstaja upravičena bojazen, da bo skril, uničil ali odvrgel dokaz o prekršku, ga sme policist pridržati; pridržanje traja, dokler ni mogoče storilca privesti k pristojnemu sodišču, vendar pa najdalj 12 ur.

Oseba mora biti v materinem jeziku ali jeziku, ki ga razume, takoj obveščen o razlogih za pridržanje. Takoj mora biti tudi poučen, da ni dolžan ničesar izjaviti, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga lahko svobodno izbere, in o tem, da je pristojni organ na njegovo zahtevo dolžan o pridržanju obvestiti njegove najbližje. Če traja pridržanje več kot tri ure, mora biti pridržani s pisnim sklepom obveščen o razlogih za odvzem prostosti.

Pridržani v policijskem pridržanju nima »filmske« pravice do telefonskega klica. Mora pa policija na njegovo zahtevo obvestiti o njegovem pridržanju družino pridržanega. O pridržanju se obvesti na zahtevo pridržanega obvesti tudi njegovega delodajalca oziroma konzulat tuje države, če je treba kaj ukreniti za varstvo ali preskrbo otrok in drugih družinskih članov, za katere skrbi pridržani, pa tudi pristojni organ socialnega varstva. Seveda pa tudi morebitnega odvetnika.

Pridržanemu je zagotovljena uporaba sanitarij. Poskrbljeno je za njegovo pijačo in v določenih primerih mu pripada tudi hrana.

Policija ima pravico, da pod določenimi pogoji, ugotavlja istovetnost oseb. Osebe pa se morajo identificirati in imeti pri sebi veljaven osebni dokument, saj so drugače že zaradi tega v prekršku.

Policisti ugotavljajo identiteto osebe tako, da osebo na primeren način ustavijo in ji pojasnijo razlog ustavitve ter nato zahtevajo izročitev javne listine z njeno fotografijo, ki jo je izdal državni organ, da listino pogledajo ter primerjajo in preverijo podatke v ustreznih evidencah.

Če policisti dvomijo o pristnosti javne listine ali je oseba nima ali identitete ni možno z gotovostjo ugotoviti, smejo ugotavljati identiteto z razgovorom, v katerem preverjajo podatke o identiteti s pomočjo podatkov iz uradnih evidenc in drugih zbirk podatkov, drugih listin, s pomočjo drugih oseb ali na drugem kraju ali na način, ki ga predlaga oseba, če je varen in razumen.

Če policisti ne morejo ugotoviti identitete osebe, jo smejo privesti v policijske prostore in izvesti identifikacijski postopek.

Zakon o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) ureja pravice in dolžnosti policistov. ZNPPol ureja tudi identifikacijo policistov, ki opravljajo naloge policije. Zakon določa, da ko policisti opravljajo policijske naloge v civilni obleki, se morajo pred policijskim postopkom izkazati s službeno izkaznico. Če okoliščine tega ne dopuščajo, se morajo ustno predstaviti kot policisti. Takoj ko je možno, pa se morajo izkazati s službeno izkaznico.

Kadar pa opravljajo naloge v uniformi, policist osebi, zoper katero je izvajal policijska pooblastila, na njeno zahtevo na kraju praviloma pove svoje ime in priimek ter policijsko enoto, v katero je razporejen, glede na okoliščine pa se izjemoma predstavi le z identifikacijsko številko, če oceni, da bi predstavitev z imenom in priimkom lahko povzročila njegovo ogroženost. Policist se predstavi tako, da si oseba identifikacijo lahko zapomni ali zapiše.

Ob predstavitvi policist osebi v postopku pojasni policijsko pooblastilo oziroma nalogo, ki jo izvaja, razen če bi to ogrozilo ali otežilo izvedbo.