Pisalo se je leto 2012 2/15

Danes, ko gledam nazaj, sem bila na svojih potovanjih priča neštetim srečnim naključjem. In sedaj, ko jih zapisujem, se kar čudim. Nekega dne sem sedela na klopci v botaničnem vrtu sredi mesta. Čez čas se je k meni prisedla vitka, kratkolasa blondinka, za katero sem potem izvedela, da je po rodu Danka.

Klare je zanimalo, kdo sem, od kod prihajam in tudi, zakaj sem v Avstraliji. Predvsem pa jo je zanimalo vse o Sloveniji, saj je slišala, da je lepa dežela. Pripovedovala sem ji o Beli krajini in toplini moje domovine. Govorila sem ji o svojih letih študija, o ljubezni do umetnosti in kulture, o svojem blogu in risanju. Čutila sem, da Klare ve, kaj pomeni biti tujec in več milijonskem mestu. Pogovarjali sva se kar nekaj časa in Klere je opazila, da je ura že krepko čez malico. Morala je pohiteti.

Tako mimogrede je rekla, da ima prijatelja, ki je kar pomemben za kulturo v Sydneyu. Dala mi je številko, katero naj pokličem in rekla, da bo z njim govorila takoj, ko pride nazaj v pisarno. V enem trenutku se je simpatična Klare pretvorila v Willy Wanka Card Sydney kulturne scene! Njen dober prijatelj Lieven Bertels je bil takrat perspektiven kreativni direktor, vodilni na nekem odboru v New Yorku. Leta 2013 pa sveži kreativni vodja Sydney Festivala. Vsako leto je bilo na voljo nekaj neplačanih pripravništev, za katere so se borili študentje celega mesta.

Na intervju sem prišla točno na minuto. Vedela sem vse, kar je vedeti o Sydney festivalu. Lieven ni bil kaj višji kot jaz in njegova pričeska je bila dokaz, da so tudi plešasti moški lahko seksi. Spomnim se, da je govoril počasi in z elegantnim gestikuliranjem z rokami poudarjal pomembnost festivala za mesto. Kot, da bi pazil, da se ne spotakne ob svoj danski naglas. Bil je jasen, da Klare dolguje uslugo, katero bo z veseljem izpolnil. Predstavil me je vodji za marketing in se opravičil, da že zamuja na neko srečanje. In so mi razkazali, kaj bom delala.

Kaj bom delala? Pripravništvo je bilo moje. Že naslednji dan sem poklicala vodjo marketinga Sydney Festivala in se zahvalila za priložnost. Delovno mesto je bilo idealno, pa vendar od nečesa je bilo treba živeti. Danes vsakič, ko pomislim na Sydney Festival, pomislim na inspirativni pogovor, ki sem ga imela z vodilno faco takratne kulturne scene v Sydneyu. In si mislim, ni slabo za tujko v več milijonskem mestu!