Pisalo se je leto 2012 ...

... in življenje me je odpeljalo v tujino, na drugi konec sveta. Spomnim se navdušenja nad življenjem v drugi kulturi. Kar mudilo se mi je novim izkušnjam naproti. Spomnim se razburljivih misli, da mi bo življenje daleč od doma nedvomno razširilo obzorja in videnje sveta. Ne da bi razmišljala, sem spakirala najnujnejše in odletela v neznano. Pri 26-ih, sveže diplomirana kulturologinja, s knjigo najlepših pravljic Oscarja Wilde pod pazduho in izkušnjami v organizaciji kulturnih dejavnosti. Pričakovanja od tujine so bila precej visoka.

Navdušenje nad tujino se je hitro skristaliziralo v največjo kulturno bombo, ki je niti v Laosu ne skriješ. O kulturnem šoku sem kot kulturologinja brala in pisala, a ga nikoli izkusila na lastni koži. Ja, to pa je povsem druga zgodba. Občutek odtujenosti in neodobravanja s strani skupnosti je bil resnično šok. Tako se pač počutiš, kot tujec v neznani deželi. Moja “slovanska” neprijaznost, ker ne povem dostikrat hvala in prosim, so tako Avstralce, predvsem pa Angleže spravljali v norost. “Se bo treba prilagodit!” sem pač rekla. Tako sem že v prvem letu v Sydneyu sprejela odločitev: “Načrtno bom večkrat rekla hvala, še večkrat pa prosim. Tako bom dobila spoštovanje ekipe in ne bom več dobivala njihovih pritožb!”

Te se pojavijo šele 10 let kasneje, ko sem doma že 6 let. Nekdo, ki prosi in se hinavsko ter vse preveč prijazno zahvaljuje za vse. Kako šibko! Tako to je v procesu povratnega kulturnega šoka, zopet si tujec. “Se bo treba pač prilagodit!”, sem rekla. “Načrtno bom manjkrat rekla hvala in prosim.”