Kako smo permakulturno vrtnarili v letošnjem letu

Že lansko leto sem vam nanizala nekaj primerov permakulturnega vrtnarjenja na našem zeliščnem in zelenjavnem vrtu. Pa naj tudi letos zapišem nekaj ugotovitev kako je v zelo sušnih pogojih potekala vzgoja, rast in pobiranje rastlin.

Pleti ali ne pleti?

Na zeliščnem vrtu imamo vpeljan sistem gredic in potke, da obiskovalci lažje opazujejo rastline, tudi obdelava zaradi dostopa do rastlin iz vseh strani je lažja. A letos se je že od spomladi porajala ključna dilema, koliko na gredicah pleti, kdaj je to primerno in pa ali je dobro v celoti odstraniti plevel.

Sušne razmere, ki so se vlekle skozi vse poletje, so narekovale zastirke, kjer je to le mogoče. Z njimi pa vrtnarji navadno pokrivamo zemljo okoli kulturnih rastlin, ko imamo s površine odstranjene plevele. Toda kdaj uspeti odstraniti plevele, ko pa sonce tolče na rastline in tla, tudi korenine se ob tem privzdignejo in nežna kulturna rastlina lahko takoj oveni. Npr.: gredica z muškatno kaduljo je bila polna »plevelov«, kot so trpotec, zlatica, travniški oslad, a še vedno žejna. Kar po teh rastlinah smo položili zastirko iz suhe trave. In obneslo se je. Vsaj dokler pleveli niso prerasli skoznjo. A približno mesec dni rastline niso potrebovale zalivanja, zmogle so same oblikovati steblo, liste, dolgo so cvetele in nato naredile še seme.

Kljub zalivanju pri mnogih zeliščih, zelenjavi in kmetijskih rastlinah so bile v določenem obdobju razpoke na vrtu tudi do nekaj cm široke, zemlja je bila odprta. Vsa voda je ponikovala. Rastline smo z zalivanjem le vzdrževali pri življenju, zato smo na veliko gredicah zavestno pustili plevele, ali jih le omejevali, da niso cveteli ali pa semenili. Tako bi se npr. nove sadike baldrijana kmalu posušile, a plevel muhič jim je zadrževal vlago in senčil. Tako smo jih uspeli obdržati. In še bi lahko navedla podobne primere.

Torej - »pleveli« so del travniške združbe prvotnih tal ali pa jih na vrt prinesemo s semeni gojenih rastlin ali lahko tudi preko komposta. Dokler jih obvladujemo, so vrtnarju lahko veliko pomoč kot naravna zastirka, saj zadržujejo vlago, senčijo in hladijo tla, zadržujejo vodo (iz zalivanja ali padavinsko) v površinskem delu zemlje. Ko jih vkopljemo, postanejo še gnojilo. Ali pa jih kompostiramo in nato hranila vrnemo na rastne površine v naslednjem/ naslednjih letih.

Luštrek, trava, rukola, grah in spet rukola

Naj ta prispevek ne zvenel kot le tarnanje nad resnično težkimi pogoji vrtnarjenja v letošnji sezoni, naj opišem primer gredice, kjer sem prijetno presenečena in kar navdušena. Kaže, da »so zastirke zakon v sušnih razmerah« in da imajo rastline veliko notranje moči za premagovanje sušnih razmer, vrtnarji pa smo jim lahko v oporo.

Približno 16 rastlin luštreka, na isti gredici rastejo že 6 let, je letos potrebovalo našo pomoč. Spomladi sem jih okopala in sprva prekrila z tenko travno zastirko. Vseeno smo jih redno zalivali. Rasle so počasi, a vztrajno. V maju sem okoli njih posula še kar zajetno plast svežih luščin graha. Napredovale so, pognale steblo, hitro zacvetele in semenile. Porezala sem stebla, liste in pobrala semena – letošnji pridelek, ki je bil skromen. A bil je. Kar vmes med grahovo zastirko, ki se je takrat že delno skrčila, sem posejala rukolo. V poletnem času je šla hitro v cvet, nekaj smo jo porabili. Rastline rukole sem pustila semeniti in nato semena, ko so postopoma dozorela na posamezni rastlini, posula po gredici. In glej, sedaj v septembru, seveda po dežju, imamo na gredici zopet polno zelenja – veliko nove mlade rukole za rezanje.

Želim, da so vam zgornji opisi permakulturnega vrtnarjenja v razmislek in pomoč v novi vrtnarski sezoni…