Breda in Darko - dva naša odlična kamišibajkarja

V teh dneh je bil v piranskem Minoritskem samostanu 4. mednarodni kamišibaj festival, Beli delfin.

Vsi kamišibaji so bili resnično posebni in med seboj zelo različni. Skupno pa je bilo vsem eno. Zlahka si verjel, da je res obstajal v jezeru povodni mož, da se kozo popravi, če ji puščaš »hudobno kri«, pa o beli kači in drugih imenitnih rečeh. Vse to je bilo tako resnično.

Na festivalu so se zbrali imenitni kamišibajkarji (posamezniki, v paru, tudi družine). Prišli so celo iz Srbije, Italije in Francije.

Iz Bele krajine pa sta prišla naša najboljša kamišibajkarja - Breda in Darko. Izbrala sta si ljudsko pripoved Jezernikova vrša in v njunem slogu, z Darkovo inštrumentalno podlago in Bredinimi ilustracijami, subtilno predstavila zgodbo.

Pri vsem tem pa sta imela »prste vmes« ravno Jelena Sitar in Igor Cvetko. Če slučajno ne veste nič o njiju, pobrskajte po spletu. Lahko pa povem, da že ves čas hodita po umetniški in etnografski poti. Onadva sta v Sloveniji prva, ki sta začela širiti to obliko umetnosti.

Kamišibaj izhaja iz Japonske. Je umetniška oblika skozi katero lahko ljudem približamo različne žanre. Gledališče se izvaja na majhnem lesenem odru. Kamišibaj je primeren za otroke in odrasle.

»Nekoč se je kamišibajkar pripljal s kolesom. Na prtljažniku je imel pritrjen lesen oder, pod katerim so bili predali za sladkarije. Na svoj prihod je opozoril z udarjanjem dveh paličic drugo ob drugo.

Kmalu se je okrog njega zbrala množica otrok in krajanov. Za drobiž so si kupili sladkarijo in ogled predstave. Kamišibajkar je svojo zgodbo premišljeno pripravil v nadaljevanjih. Ko je bilo najbolj napeto, se je poslovil in odpeljal.«

(Atelje Slikovedke)