Jubilejni 20. pohod na Butoraj in Sadéže

Na dan kulturnega praznika je Planinsko društvo Črnomelj v sodelovanju s Prostovoljnim gasilskim društvom Butoraj in Občino Črnomelj organiziralo dvajseti tradicionalni pohod na Butoraj in Sadéže.

Pohodniki (145) smo se zbrali na Butorajski cesti pri hiši družine Banovec, kjer nas je Vinkova sestra Marija postregla z borovničkami, od tu smo po gozdni poti odšli do Butoraja. V obnovljenem gasilskem domu so mladi pod mentorstvom ge. Milke Kocjan pripravili prisrčen kulturni program. Deklamacije Prešernovih pesmi in nagrajenih besedil učencev na literarnih natečajih ter glasbene točke kitaristov. Udeležence sta pozdravila predsednik Prostovoljnega gasilskega društva Butoraj g. Milan Butala in predsednik Planinskega društva Črnomelj g. Darko Štukelj. Sledilo je druženje ob postrežbi domačih dobrot.

Pridružilo se nam je še dobrih 30 pohodnikov in nadaljevali smo po »Jožičini poti« mimo cerkvice sv. Marka in Rdeče kapice na Sadéže do Kuzmanovega hramčka, kjer sta nas pričakala z dobrotami Jožica s krofi in Ciril s čajem in kuhančkom. Neuradni del pohoda se je nadaljeval pri Maleričih z druženjem in recitacijami pesmi na panjičku. Vreme je bilo pretežno jasno, zjutraj je bilo 10 stopinj, popoldne pa 16 stopinj Celzija. Pot do Butoraja skozi gozd je bila suha, prav tako tudi pot na Sadéže. Ob poti so že cveteli zvončki in trobentice. Razgledi po Beli krajini in hribih okrog nje so bili zelo lepi.

Ja, že dvajseti pohod je bil letos. Kako se je vse začelo?

Prvih 10 pohodov na Butoraj in Sadéže

Na kulturni praznik, 8. februarja, sem tri leta (2001, 2002, 2003) hodil z ženo Sonjo in Zdravkom Kuničem na zimski vzpon na Stol k Prešernovi koči recitirat Zdravljico. Leta 2004 smo se odločili, da na ta dan organiziramo društveni izlet na Stol. 16 Belokranjcev je bilo prvič na pravi zimski turi. Z vrha smo imeli odlične razglede na megleno gorenjsko kotlino. Pri sestopu smo šli čez star plaz in v Valvazorjevem domu smo se vodniki strinjali, da je organizacija in izvedba takega vzpona prenevarna za večjo skupino in bomo izbrali lažji zimski cilj, primeren za vse planince.

S Sonjo sva na sprehodu čez Zorenske košenice na Butoraj dobila idejo, da bi bil lahko to praznični pohod do cerkvice Svet´ Marka na Butoraju. Sonja je z Jožico Kuzma dodala še nadaljevanje po označeni Jožičini poti mimo Rdeče kapice na Sadéže. Kako je ta pot nastala, pove Jožica: »Ko sem prestopila štirideseto leto, sem začutila željo po vsakodnevni hoji. S Cirilom sva uredila in markirala stezico od Velike Lahinje skozi gozd do Sadéžev in nazaj na Lahinjo. Ker sem rada urno hodila po tej stezici, so jo krajani kmalu imenovali Jožičina pot. V letu 2003 je bila moja nečakinja, triletna Nika, večkrat na počitnicah pri nas na vasi. Noč in dan je živela za dogodivščine in pravljice. Zaželela si je narediti hišico, njej tako ljubo Rdečo kapico, ter prosila in prosila zanjo. S Cirilom sva se odločila, da uresničiva veliko otroško željo. Tako smo na Veliko mašo skupaj z vaščani Lojzetom, Tinetom in Marjanom ob moji stezi v Malih Lozicah postavili »Hišico pri Rdeči kapici«, ki je postala prijetno počivališče. Seveda Rdeče kapice ni bilo tam. Pozneje jo je nadvse lepo narisal Janko Butala v veselje vsem pohodnikom. Istega leta sta mojo pot prehodila planinska vodnika Sonja in Janez. Bila jima je všeč in predlagala sta, da bi to pot prehodili tudi planinci PD Črnomelj, vsako leto na slovenski kulturni praznik dopoldne. In tako se je začelo ...« Jožica se je pogovorila še z domačini, ki so ponudili sodelovanje.

Prvi pohod na kulturni praznik, 8. februarja 2005, smo pričeli izpred OŠ Loka Črnomelj. Bilo nas je 22, zima pa je pokazala zobe. Bilo je jasno jutro in minus 20 °C. Pri Janku Butali na Markovem pod Butorajsko cerkvico Svet´ Marka smo se ob ognju pogreli in okrepčali. Pridružilo se nam je 34 lokalnih pohodnikov in nadaljevali smo po Jožičini poti mimo Rdeče kapice na Sadéže. Tu sta nas pričakala Jožica in Ciril s toplim čajem, kuhančkom in krofi. Vreme je bilo jasno, 20 cm snega. Pohod na kulturni praznik naj bi postal tradicionalen. Ker je teren iz Črnomlja po Rudarski poti na Zorence velikokrat razmočen, v snegu pa težko prehoden, smo rekli, da bi bil začetek pohoda na Butorajski cesti, pri trgovini Nina.

Naslednje leto (2006) se je zbralo 120 pohodnikov pri Banovčevih na Butorajski cesti, domačini so nas pogostili s prigrizkom in jutranjim okrepčilom. Nekaj pohodnikov se nam je pridružilo na Butoraju, prišli so peš iz Dragatuša, Tribuč, Butoraja. Ogledali smo si cerkvico sv. Marka in prisluhnili dekletom, ki so recitirale Prešernove verze. Razgled po Beli krajini je bil super. Na Markovem pri Butalovih smo bili ob ognju pogoščeni s čajem, kuhanim vinom, pogačami in kruhki. Pri »Rdeči kapici« je bil krajši postanek z recitacijami. Kuzmov hramček je bil zaključek poti in v prekrasnem vremenu smo se zadovoljni odpravili domov. Vreme je bilo jasno, okrog –5 °C, do 10 cm snega, pot pomrznjena, lepa za hojo.

Leta 2007 je 67 pohodnikov ob osmi uri zjutraj odšlo po cesti na Butoraj. Vremenska napoved ni bila najbolj obetavna, zjutraj je še deževalo, a se je kasneje razjasnilo. Pot in program sta potekala kot leto poprej. Čarobne meglice so nas spremljale do cerkvice, tam je pokukalo sonce, mavrica je polepšala panoramo proti Mirni gori. Na Markovem nam je dež malo nagajal in nas občasno spremljal tudi po Jožičini poti, vendar nas ni motilo. Pot je bila glede na nočne padavine primerno blatna in spolzka. Na Sadéžih se je odprl lep razgled na Dragatuško ravnino. Temperatura je bila okrog 10 °C, skupaj je bilo 97 udeležencev.

Leta 2008 se je zbralo 75 pohodnikov in odšlo po cesti na Butoraj. Program je potekal kot prejšnja leta. Zaradi vse večje udeležbe smo bili mnenja, da bi bilo bolje pogostitev in recitacije pripraviti v gasilskem domu. Tudi v primeru slabega vremena bi bilo to dobrodošlo. Bilo je kar pomladno vreme 8 °C, suho z visoko oblačnostjo.

Leta 2009 so lokalni planinci in domačini prvič pripravili v gasilskem domu prisrčen sprejem. Pripravili so izvrstno okrepčilo, v gasilskem domu pa je svoja slikarska dela razstavil domačin in planinec Janko Butala. Kulturni praznik smo počastili s kratkim kulturnim programom, ki so ga pod mentorstvom Jožice Kuzma pripravili učenci OŠ Loka. Zaigrali pa so nam tudi domači Prijatli. Pot smo nadaljevali kot vsako leto. Vreme je bilo oblačno s prijetnimi 5 °C, pot je bila suha. Skupaj je bilo 105 udeležencev.

Leta 2010 smo z Butorajske ceste šli skozi gozd na Butoraj. Pred gasilskim domom smo imeli pogostitev in kulturni del pohoda. Na pokopališču smo prižgali svečko lani umrlemu markacistu Tonetu Jakofčiču – tehniku. Bila je prava zima, snega 40 cm, –5 °C. Udeležilo se ga je kar 260 pohodnikov.

Leta 2011 je lepo vreme bolj spominjalo na pomlad kot na zimo, bilo je jasno in toplo, 15 °C. Nekateri so bili v kratkih rokavih. Na Butoraju je bil program (Jožica z učenci OŠ Loka) in pogostitev pred gasilskim domom ter zaključek pri Kuzmovih na Sadéžih. Udeležencev je bilo 250.

Leta 2012 sta pohod in program potekala kot prejšnja leta. Snega je bilo 30 cm, visoka oblačnost, ob zaključku pohoda pa sončno, –9 stopinj C. Zbralo se je 140 udeležencev. Leta 2013 je 152 pohodnikov odšlo iz Črnomlja na Butoraj. Tu se pridružilo še 50 pohodnikov. V gasilskem domu kulturni program in pogostitev. Nadaljevali smo mimo cerkvice sv. Marka in po Jožičini poti do Sadéžev, kjer je bil zaključek pohoda. Vreme je bilo delno oblačno, na poti je bilo do 20 cm svežega snega. Pot je bila predhodno shojena, od snega obloženo vejevje pa odstranjeno. Skupaj je bilo 200 udeležencev.

Leta 2014 se je kljub napovedi deževnega vremena zbralo 65 pohodnikov. Sedem pohodnikov je v počastitev desetega pohoda obudilo spomin na prvi pohod in prišlo iz Loke v Črnomlju skozi gozd po Rudarski poti mimo Kuzmovega mlina. V gasilskem domu je bil krajši kulturni program starejših domačink in pogostitev. Razstavljene so bile fotografije z vseh dosedanjih pohodov. Na zaključku pohoda na Sadežih nas je pričakal in pogostil Ciril Kuzma. Vreme je bilo delno oblačno, na poti je bilo 0–10 cm južnega snega. Gaz po gozdnih poteh je bila narejena, od požledi polomljeno drevje pa očiščeno. Skozi »lozo« od Križanjega potoka je bila pot zelo razmočena. Skupaj je bilo 72 udeležencev. Kot vsako leto so nekateri šli tudi do Maleričeve zidanice, kjer so na panjičku recitirali Prešernove pesmi.

Na dosedanjih desetih pohodih je bilo skupaj 1390 pohodnikov, povprečno na pohod pa 138 pohodnikov. Sneg je bil na šestih pohodih.

Naslednjih 10 pohodov na Butoraj in Sadéže je Planinsko društvo Črnomelj organiziralo ob pomoči članov PD z Butoraja, Zorencev in Velike Lahinje in članov PGD Butoraj ter z Občino Črnomelj. Prostovoljni prispevki so bili namenjeni za obnovo gasilskega doma.

Pot je bila že utečena, od Banovčevih skozi gozd na Butoraj. V gasilskem domu so nas pričakali domači planinci in gasilci. Po krajšem kulturnem programu, ki so ga izvedli osnovnošolci pod mentorstvom Jožice Kuzma in kasneje Milke Kocjan. Po programu in pozdravnih govorih smo se družili ob pripravljenih domačih dobrotah. Pohod smo nadaljevali mimo idilične cerkvice sv. Marka in po »Jožičini poti« mimo Rdeče kapice na Sadéže, kjer je uradno zaključek pohoda. Pri hisu (kasneje novemu hramčku) sta nas pričakala domačina in nas prijazno pogostila z dobrotami, Jožica s krofi in Ciril s čajem in kuhančkom. S tega vinorodnega hriba so se nam ponujali lepi razgledi na dragatuško ravnino z okolico in Kočevsko hribovje ter Mirno goro v ozadju. K svoji zidanici sta nas povabila še Tatjana in Stane. Pri njiju je potekal program »na panju«, ki je dal vsem kulturno navdahnjenim pohodnikom priložnost za recitacijo. Vreme je bilo večinoma prijetno za hojo, razmere bolj pomladne kot zimske.

Na enajstem pohodu leta 2015 nas je v jasnem, mrzlem jutru pričakalo 70 cm snega, šli smo po cesti, saj pot skozi gozd in po Jožičini poti ni bila pregažena. Med potjo je bila prava zimska idila in sonce je še bolj poudarilo praznično vzdušje. Leta 2018 so vaščani pod mentorstvom ge. Milke Kocjan pripravili kulturni program, v katerem so orisali življenjsko in umetniško pot Franceta Prešerna, recitirali njegove pesmi, spomnili pa so se tudi »našega« največjega pesnika Otona Župančiča ob 140-letnici njegovega rojstva. Snega je bilo 30 cm, do Butoraja smo šli po cesti, do Rdeče kapice in na Sadéže po lepi snežni gazi.

Vaščani so 2019 pripravili kulturni program, v katerem so orisali življenjsko in umetniško pot Franceta Prešerna, recitirali njegove pesmi ter pesmi Ferija Lainščka. Leta 2021 zaradi kovida pohoda nismo razpisali. Povabili pa smo pohodnike, da se odpravijo na to pot neorganizirano v lastni režiji. Ob običajnem času sva šla na pot 2 udeleženca. Zadnjih pet let je bilo brez snega, jutranje temperature so bile malo pod mraziščem, opoldne pa do 13 °C. Na zadnjem 20. pohodu je bilo že zjutraj 10 stopinj, opoldne pomladnih 16, na pomlad so kazali tudi zvončki in trobentice.

Pot do Butoraja skozi gozd in mimo Rdeče kapice na Sadéže je lahka za hojo za vse starosti. Pohodi potekajo v prijetnem medgeneracijskem druženju, udeležijo se jih otroci od 3. leta in starejši mladinci do 90 let iz vse Bele krajine ter tudi drugih krajev Slovenije. Na dvajsetih pohodih je bilo 2370 udeležencev, povprečno na vsakem pohodu 124.