Ljudje ob Kolpi: Belokranjci vodje upora v Judenburgu

Alojz (Lojze) Štefanič, eden od vodij judenburških upornikov.

Rojen v Zemlju, Bela krajina, rojstni datum ni znan – umrl 16. 5. 1918 v Judenburgu.

Alojz (Lojze) Rogelj, eden od vodij judenburških upornikov.

Rojen v Bereči vasi, Bela krajina, rojstni datum ni znan – umrl 16. 5. 1918 v Judenburgu.

Jakob Kastelic-Ože, padel ob oboroženem spopadu v uporu vojakov v Judenburgu.

Rojen leta 1892 na Osojniku, Bela krajina, – umrl 13. 5. 1918 v Judenburgu.

Leta 1918 so se od februarja do oktobra odvijali upori v avstrijski vojski. Razmere so bile slabe, država je očitno drvela v propad. Iz ujetništva so se vračali vojaki iz Rusije, ki so sodelovali v revoluciji. Zaradi pomanjkanja vojakov so jih ponovno vpoklicali in ti so velikokrat širili revolucionarne ideje. Slovenci so sodelovali v treh velikih uporih. Najprej so se uprli mornarji v Boki Kotorski, nato vojaki v Judenburgu ter Radgoni. Najpomembnejši upor se je dogajal pri Judenburgu na Zgornjem Štajerskem. Uprl se je nadomestni bataljon slovenskega 17. pešpolka, ki je bil pripravljen na odhod na bojišče. V regiment so bili večinoma vpoklicani letniki 1900 in tudi povratniki (ujetniki in ranjenci) ter nekateri starejši. Vojaki, ki niso videli smisla bojevanja za razpadajočo monarhijo, živeli pa so v zelo slabih razmerah ob velikem pomanjkanju hrane in torturi avstrijskih častnikov so se pred odhodom na fronto uprli, zavzeli vojašnico in mesto. Neslavno dejstvo je, da so tudi ropali po mestu – odnesli več nahrbtnikov denarja, ure... Častniki so se pravočasno umaknili in potem prepričali upornike k vdaji, nad njimi pa so se potem znesli Madžarski vojaki. Voditelje upora: Lojze Štefanič, Lojze Rogelj, Anton Hafner, Karel Možina in Jos Dautović, ki so pozivali k uporu: - v boj za svobodo -, so obsodili na smrt in jih javno ustrelili. Hafner je bil pred tem hudo ranjen v glavo a pred obsodbo in usmrtitvijo ni dobil zdravstvene oskrbe.

Posmrtne ostanke ustreljenih so prepeljali v Ljubljano 2. junija 1923 in jih pokopali pri sv. Križu – danes Ljubljanske Žale.

Usodo teh slovenskih vojakov, ki so se uprli nekaj mesecev prej, preden se je stara Avstrija zrušila, je pretresljivo upodobil Prežihov Voranc v romanu Doberdob, ki je izšel leta 1940.

Poleg najbolj znanega Alojza Štefaniča iz Zemlja naj bi bila med uporniki še vsaj dva Belokranjca: Lojze Rogelj iz Bereče vasi, ki je bil obsojen in ustreljen ter Jakob Kastelic-Ože iz Osojnika, ki je padel v spopadu ob začetku upora v noči iz 12.-13. maj.

ZZB NOV Črnomelj je leta 1979 k spomeniku padlim iz 1. svetovne vojne postavila spominsko ploščo Lojzetu Štefaniču in Lojzetu Roglju. Ni jasno zakaj si te omembe ni zaslužil Kastelic.

Za semiško publikacijo o žrtvah 1. svetovne vojne je Alojz Rogelj iz Srednje vasi 16 posredoval pismo svojega deda Alojza Roglja:

“Ljuba žena!

Naznanjam ti žalostno novico, da bom danes ustreljen po drugih sovraštvu. Ljuba žena, nikar ne bodi žalostna. Ni mi odločeno življenje. Bodi potolažena in vesela, ker se vidimo nad zvezdami. Saj dobrote nimamo nobene na svetu. Zbogom, zdrava bodita ti in moj mili Lojzi.

Tvoj mrtvi Alojz Rogelj.”

Lovro Kuhar - Prežihov Voranc pa je objavil pismo, ki ga naj bi materi napisal Lojze Štefanič:

“Draga Mati!

Sporočam ti, da sem – kolovodja upornikov v Judenburgu – obsojen na smrt. Še nekaj trenutkov in preselim se v večnost. Vem, da te bodo biriči preganjali zato, ker si rodila takega sina, toda bodi ponosna, da je tvoj sin umrl za pošteno stvar. Če nismo mogli mi doseči svojega cilja, pridejo za nami drugi, ki bodo to delo nadaljevali in dovršili. Naša kri bo prelita za to, da se bo bolje godilo našim potomcem.

Hudo mi je, ker boš na starost, ko si tako potrebna moje pomoči, ostala sama.

Tvoj sin Lojze.”

Med pismi je očitna razlika v jeziku – tole Štefaničevo je slišati kar malce neverjetno, da bi ga res napisal sam. Voranc (sicer obveščevalec Kominterne in agent NKVD) je tukaj očitno presegel umetniško svobodo.