Kaj se je dogajalo v Metliki, ko se je začela druga svetovna vojna, 1. del
Ni bilo tako, da bi se Metličani zjutraj zbudili, pogledali na uro in rekli:" Aha, začela se je druga svetovna vojna!" se obrnili na drugo stran, si še eno odsmrčali, se zbudili, pozajtrkovali kifeljček ali žemljico s putrom in belo kavo, prebrali časopis in ugotovili, da se je vojna res začela.
Stvari so bile mnogo bolj dramatične.
Hitro se je pokazalo, kdo je pogumen, kdo strahopeten, kdo je paničar, kdo je metla, kdo je pujs in kdo je pokončen. V takšnih situacijah padejo maske in ljudje drug drugega ne prepoznajo več. Tisti, o katerem si imel najboljše mnenje se kar naenkrat pokaže, da bi te izdal, ne za 30 srebrnikov, kot je Judež izdal Kristusa, pač pa že za liter vina ali pa celo zastonj iz golega sovraštva in maščevanja. Zaradi kakšnega davnega spora ali zamere.
Sicer pa lepo po vrsti:
Anšlus v Avstriji se Metličanov kaj prida ne tiče, bodo vsaj imeli bliže v Nemčijo, kjer je red in kjer delavec dobro zasluži in ima celo dopust. Ne dajo se motiti, tankajo svoje špricarje in jih pridno destilirajo.
Zasedba Čehoslovaške je ljudi nekoliko bolj »zdrmala«, saj so nas učili, da so Čehi naši zelo napredni slovanski bratje. Posebno prizadene Sokole, ki bi najraje šli kot prostovoljci branit Čehoslovaško. Pa kaj, ko niti Čehi niso na Nemce sprožili strela in so mirno predali Nemcem najprej utrjeno mejo na Sudetih, nato pa kar celo Čehoslovaško.
Ko se je šlo zares, ko je bila napadena Poljska, so Metličani staknili glave in jih je rahlo postalo strah, nato pa so ugotovili, da je Poljska daleč. Ko pa je še Rusija zavzela del Poljske pa Litvo, Latvijo in Estonijo, so komunisti nekaj jecljali o nujnosti teh ukrepov za zaščito Rusije, ki še ni pripravljena na vojno v kateri bo zaščitila svetovni proletariat.
Ko so nato padale evropske države Hitlerju v naročje, kot zrele hruške, so se Metličani čudom čudili, kaj se dogaja. Iz Nemčije so prihajali na dopust zdomci , večinoma navdušeni za Hitlerja, Kar naenkrat so se množično pojavili nemški turisti s fotoaparati in fotografirali vse, kar se jim je zdelo. Nihče jih ni vprašal, kdo so in kaj so.
Med ljudmi se je začel tihi razkol: na eni strani ljudje stare šole, ki so občudovali Angleže in njihov odpor. Na drugi pa ljudje, ki so občudovali nemško organizacijo in vojsko, ki ji nihče ne more do živega.
Tako je prišel 25. marec 1941. Priključitev k trojnemu paktu. V Metliki se ni še nič zgodilo.
27. marca se je izvedelo, da je bil kralj Peter II. ki mu je manjkalo še nekako pol leta, da bi dopolnil 21 let, proglašen za polnoletnega in da je prevzel oblast v svoje roke. Nekaj se je šušljalo tudi o demonstracijah v Beogradu. Občina je zahtevala in Metličani so izobesili državne zastave, tiste modro-belo-rdeče, (seveda brez zvezde), zadnjič v zgodovini.
Zvečer so se zbrali na Pugartu Sokoli kjer jim je starosta metliškega Sokola, brat Ignac Hočevar povedal, da je prevzel kraljevsko oblast v roke kralj Peter II. starosta Sokola Jugoslavije. Sokoli so zavpili:"Živjo kralj!" in odkorakali do občine, kjer je bil razhod.
Tega dne so prvi Metličani dobili pozive k vojakom.
Doltar Zvonko je povedal naslednje: Ko je odhajal od doma je šel mimo Živkovičeve gostilne in gospodinja je mobilizirane počakala na vratih s steklenico žganja in jim natočila po šilce ali dve in jim zaželela srečo in skorajšnjo vrnitev. Res se je Doltarju posrečilo, da se je že 16. aprila vrnil. Tudi tokrat ga je ustavila Živkovičeva birtinja in mu rekla: Ti Doltar, kad si odlazija u vojsku , popia si dva štamprleta rakije. Sad, kad si se vratia, mi plati. 6 dinara.
Nekateri so morali k žandarjem. Oblekli so jih v vojaške uniforme s šajkačo in ovijačami. Dobili so stare francoske puške na tri patrone z dolgimi štirirobnimi bajoneti, kakršne so pozneje nosili belogardisti. Morali so patruljirati po Metliki in hoditi na stražo k železnici in mostovom. Na vodovod in električni transformator pa so tako vsi pozabili. Zato pa so stražili pošto in še posebej telefon.
Istega dne so dobili pozive vaški starešine in državni uradniki, da so se morali zbrati na občini, kjer so podpisali vdanostne izjave novemu kralju in mu zaprisegli.
Uradna proslava prihoda kralja Petra na oblast je bila šele v nedeljo, 30. marca, ko je bilo že več ali manj jasno, da se Jugoslavija ne more več izogniti vojni.
V Metliki pa, kot da se nič pod soncem drugega važnejšega ne dogaja. Ob pol enajstih je bila v cerkvi slovesna maša s "tedeumom". Maše so se udeležili Sokoli s prapori, gasilci s praporom, mestna godba, žandarji, vojaki, učitelji in uradniki. Pa seveda Marijina družba z zastavo.
Po maši so se zbrali pred mestno hišo in tu je imel takratni župan metliški, Ivan Malešič, govor, v katerem ni pozabil, poleg slavospevov novemu kralju, povedati, da smo na robu velikih dogodkov. Metliška mestna godba je zadnjič v zgodovini zaigrala starojugoslovansko himno Bože pravde, ki pa se je nadaljevala s kitico Lepe naše domovine, nato s kitico Naprej zastava Slave in se končala spet z Bože pravde. S tem so že takratne srbske oblasti pokazale, da želijo iz Srbov, Hrvatov in Slovencev narediti en narod. Ponoči so začeli številni rezervisti dobivati pozive, da se morajo takoj javiti v svojih enotah. 31. marca so vsi rezervni oficirji morali na pot. Med njimi tudi Černič Stanko, sodnik, Jože Zalar, šolski upravitelj, Wilfan Maxi, učitelj, Bitenc Drago, učitelj, advokat Pretner, notar Jakopič, zdravnik Omahen in še številni drugi.
Zvečer tega dne je bila ukazana stroga zatemnitev. Prvič, na žalost pa ne zadnjič, v stoletni zgodovini Metlike.
Največji hec je bil v torek 1. aprila. Zaprli so metliško šolo na največjo "žalost" mularije. Nato so dobili pozive lastniki volov in volovskih vpreg naj se zberejo na živinskem placu, to je bilo takrat na Pungartu. Tam, kjer danes stojita Mežnaršičev in Matetov pod. Odhod je bil zapovedan naslednji dan ob 7. uri zjutraj in to peš od Metlike do Karlovca, do Jaske ali celo do Zagreba. Ubogi voli so prišli komaj do Ozlja in naprej ni šlo več. Zaradi preutrujenosti so se vrnili. 4. aprila so morali ponovno na pot. Nič ni pomagalo. Če ni šlo peš, pa z vlakom. Lahko si mislite kako bi izgledala tista vojska. Jugoslovani, ki jim topove vlečejo voli kot v turških časih ali še prej, Nemci pa v na kamionih in na tankih. Brrr!
2. aprila ponovno mobilizacija, vse do šestdesetega leta. Nemški radio poroča, da bi ustvaril primerno štimungo, o zatiranju Nemcev v Jugoslaviji in jim obljublja, da jih bodo nemške sile kmalu osvobodile in zaščitile. Ubogi Mi-loševič se po petdesetih letih ni mogel domisliti ničesar novega. Tudi njegov Beograjski radio in TV sta petdeset let pozneje tulila, kako so Srbi zatirani v Sloveniji in zlasti na Hrvaškem in jih zato mora pod »mus« zaščititi, pa naj stane kar hoče.
Da je med ljudmi naraščala zbeganost, nervoza in napetost, ni treba posebej pisati. Komunisti so pohiteli in začeli zbirati podpise za prijateljstvo s Sovjetsko zvezo. 3. aprila ponovno mobilizacija in razglašeno je mobilno stanje. Nihče ne more več potovati, ves civilni promet je ukinjen. Vlaki pa vozijo proti jugu rezerviste in živino.
6. aprila, nedelja, cvetna nedelja, začetek vojne.
Ljudem, ki so radi po maši postajali po trgih in se pogovarjali o poslih je bilo ukazano, da se takoj razidejo.
Nad Metliko se je okrog devete ure pojavilo nemško letalo. Tistih nekaj Metličanov, ki so imeli radioaparate, so lahko iz Zagreba slišali zavijanje siren.
Kmalu se raznese tudi vest o bombardiranju Beograda. Med napadom je bil ubit tudi slovenski politik Franc Kulovec
7. aprila so žandarji prignali v komendo 9 Kočevarjev, ki so delali propagando za Hitlerja.
Se nadaljuje ...
Če ste mogoče prezrli katerega od odlomkov iz neobjavljene knjige Zvonka Rusa Metličani, jih najdete s klikom na te naslove:
Zdravniki, babice, apotekarji in drugi, 3. del
Zdravniki, babice, apotekarji in drugi, 2. del
Zdravniki, babice, apotekarji in drugi, 1. del
Metliška slaba vest - Engelbert Ladislav Gangl, 2. del
Metliška slaba vest - Engelbert Ladislav Gangl, 1. del
Belogardisti od Doltarjev hočejo dušo (Po pripovedovanju Zvonka Doltarja)
Metliški župan preizkuša Bračikovo tehtnico
Kdo so metliški blagorodni purgarji
Gospod Malešič dobi župansko čast in s tem izbruhnejo v Metliki epohalne spremembe
Sveti Pust - največji metliški praznik (2.del)
Sveti Pust - največji metliški praznik (1.del)
Gospoda Murnovi in njihove štorije
Stari Mate ali stric Slobodnik
CENEK, SKOT “EINGELC”, NI DOBIL MAŠINCE, ZATO SE JE JANKO KESAL
Ko zagledaš se ne ustraši, to so orjunaši naši
O zeleni bratovščini pa vse dobro
Metliški srez - mejni kamen v staroslavni zgodovini še bolj staroslavne Metlike (2. del)
Metliški srez - mejni kamen v staroslavni zgodovini še bolj staroslavne Metlike (1. del)
Nogometna tekma Metlika - Črnomelj (in drugi metliški športni podvigi), 1. del
Plesni venček ali kako je Lojze dobil nogo
Avtomat za čokolado in žandarska božja mast
Le naprej, brez miru, za sokolskim praporom, 3. del
Le naprej, brez miru, za sokolskim praporom, 2. del
Le naprej, brez miru, za sokolskim praporom, 1. del
Fotosafari v Metliki leta 1933
Največja metliška znamenitost: Polde Knapfelj, 2. del
Največja metliška znamenitost: Polde Knapfelj, 1. del
Babji sejem in obisk bana Dravske banovine
V boj za dom in cesarja (3. del)
V boj za dom in cesarja (2. del)
V boj za dom in cesarja (1. del)
Vir: Odlomek iz neobjavljene knjige Metličani
Zadnji blogi
Poglejte tudi
