Metliške gostilne
Imamo televizijo, ki poneumlja ljudi in jih navaja na lenarjenje, Imamo progamirano kulturo, kjer umetnik ali umetniki vsiljujejo svoj pogled na svet. Če se kdo z njimi ne strinja, ga imajo za navadnega tepca in ignoranta.
Imamo kulturne domove. Čudno ime, kako pa naj bi bil dom kulturen, če še ljudje nismo. Imamo pa tudi domove kulture. To bi morda še nekako šlo. Tu je pač doma kultura tistega kraja ali vsaj naj bi bila. To je natančno merilo kraja. Poglejte si dom kulture, pa boste takoj vedeli, kakšna je kulturna raven kraja. V teh domovih kulture se je vedno nekaj dogajalo, če ne drugega, pa dolg čas.
Toda njega dni so izredno pomembno vlogo v življenju ljudi in nekega kraja odigrale gostilne. Tu se je dogajalo skoraj vse tisto, kar se danes dogaja v kulturnih domovih, sejnih sobah, disko klubih in še kje.
V Metliki so bile gostilne priroden pojav, tako kot dež ali toča. Njihovo število se je gibalo nekako med 20 in 26 - včasih več, drugič manj.
Ko še ni bilo sanitarnih inšpekcij in podobnih sodobnih organizacij, je o gostilnah odločala občina, včasih celo gospod župan osebno. Vendar pa se je prej posvetoval s policijo in če so rekli policaji ali žandarji, da gostilne ne bo, je pač ni bilo.
Zelo pomembno je bilo tudi kakšno vino je točil gostilničar. Če ga je kvaril, k njemu Metličani niso hodili več, ker niso v gostilno hodili zaradi gostilničarja ampak zaradi njegovega vina. Če je hotel pri vinu vseeno kaj zaslužiti, je moral imeti v gostilni kakšno brhko, ravno prav jezično kelnarco, ki so jo hodili fantje ogledovat, starejši možaki pa ščipat in trepljat po riti. Če pa jo je kdo v gostilni prijel za joške, je dobil klofuto. Takšen je bil red in nihče ni zaradi tega protestiral.
Pripovedovali so, da je imel Gerbec navadno dobro vino, pa Makar, Barbič in Bartus, da pa je XXXX* vedno vino pokvaril z vodo. Imel je dobro vino nekaj dni, ko je nastavil nov sod, da je privabil goste, potem pa je bilo njegovo vino vse slabše. Pravijo, da ga je sproti dolival in vodo v štefanu že nesel v klet, tako da je ob inšpekciji imel v sodu vedno kar pravo vino.
Fantje so znali povedati, da se večjih lumpanj pri XXXX ni izplačalo imeti, kajti, ko so bili gostje že zadosti pijani so XXXX točili bolj vodo, ki so ji dali pravo barvo s knajpom in z malo jesiha. Bolj ko so fantje pili, bolj so bili trezni in ob koncu krokarije so šli čisto trezni domov.
Pri Barbiču se je zbirala bolj mestna gospoda, ki se je rada pogovarjala in bolj malo trošila. Uradniške in učiteljske plače pač niso bile velike. Barbičeva gostilna je bila znana po tem, da so dajali dovolj velike porcije hrane in da so imeli na vseh mizah vedno sveže, snežno bele in poškrbljene prte.
Pri Gerbcu so se zbirali sejmarji. Gerbec je največ zaslužil ob semanjih dneh, ko so v gostilni sklepali kupčije za les in živino in pili likofe. V bližini njegove gostilne je bila namreč Fuxsova živinska vaga. V Gerbčevi gostilni so se zbirali tudi metliški pijančki in uganjali svoje norčije. Pravijo, da si je za stavo pred zbrano družbo neka Kristina v češpljo porinila celo pivsko steklenico. V tej gostilni je prišel ob brke za dva litra vina Kifnar Vilček, zidar iz Metlike. S tem so se vinski bratci na smrt zamerili njegovi ženi Pepci, ker njen Mucek ni več imel tistih lepih košatih brk, ki so bile njej tako silno všeč.
Pri Gerbcu so se v posebni sobi zbirali tudi kvartopirci in marsikaterega naivneža spravili ob zaslužek. Zbrala se je kompanija treh, ki se je dogovorila in medse vzela četrtega in ga obrala do poslednjega beliča, denarje pa so si potem ti pridaniči pošteno med seboj razdelili. Mnogi voli so pri kartah menjali gospodarja, pa tudi hiše. Pripovedujejo, da je nek Metličan v eni noči pri eincu prikartal hišo drugega Metličana, ki mu nato ni ostalo drugega, kot da se je odselil.
Drašičan Guštin Avguštin iz Drašič je zakartal ves izkupiček od para volov, ki jih je prodal na sejmu in potem ni vedel, kako bi se izgovoril pred ženo.
V zadnjem trenutku mu je prišla odrešilna misel, ki ga je rešila vrvi, na katero je revež že pomišljal.
Pod Drašiči se je povaljal po blatu in pristokal domov: "Joj Barek, kaj bova pa sedaj. Vole sem dobro prodal, toda domov grede so me napadli razbojniki, me pretepli, vrgli v kal in mi vzeli denar, komaj sem se rešil." Žena Bara mu je verjela in ga potolažila, češ da je v vsej nesreči velika sreča že to, da je sploh živ ostal. Skrbna, kot je bila, ga je spravila v posteljo in mu tri dni stregla dokler ni izjavil, da ga nikjer več ne boli. Šele takrat je smel s postelje.
Sicer pa je takšnih in podobnih gostilniških štorij še veliko in ne kaže, da bi jih tu pogreval.
Zabeležiti pa je treba tiste gostilne, ki jih je imela Metlika pred zadnjo vojno.
To so bile: Milčinovič, Car in Valjavec pri kolodvoru, Bračika na Majerju, Živković na Strnišču, Car imenovan tudi Banka, Kambič Jože, ki je bil znan po tem, da je v mladih letih izpiral zlato na Aljaski in prinesel domov dve verižici iz surovih zlatih zrn, ki jih je sam izpral. Zelo znani gostilni sta bili Makar in Gerbec na Dragah pa še Viđe ali Alojz Franz, Mežnaršič Dane, Kremesec Franc na Šrangi, Trampuš, Bartus, Križan na Mestnem trgu, Weiss za občino, Barbič, Vukšinič, Rajmer na Gorjem placu in Sopšič Ludvik ter Kopinič Julij v Požegu.
Na hribu niso dovolili gostiln, ker ni bilo dovolj policijske kontrole. Gostilne so morali gostilničarji pozimi ob desetih in poleti ob enajsti uri zvečer zapirati, sicer so plačali kar hudo kazen.
Vsaka izmed teh gostiln je poskušala imeti nekaj, kar druge niso imele, da bi privabila goste ali pa si je pomagala drugače.
Valjavec je imel balinišče, Bračika je imel živinsko vago, izdeloval je cementno opeko in je imel veliko posestvo z gozdom. Živkovič je imel balinplac, Kambič je imel kegljišče, Gerbec je imel balinplac in mesnico, prvi v Metliki je imel tudi hladilnico na električni pogon. Makar je imel prenočišča in posestvo, pa balinplac in skrbel je, da je bila pri njem tudi v največjem poletju pijača hladna. Imel je namreč ledenico, kamor so pozimi z mlake na Ciglenci, ali če je bila huda zima in je zamrznila Kolpa, tudi od tam vozili led, ki je v dobro izolirani kleti med žagovino vzdržal vse poletje. Imel je tudi lep gostilniški vrt s senco, ki so jo dajali košati divji kostanji. Viđe je imel kegljišče, biljard in gostilniški vrt. Kremesec je imel balinplac in kovačijo. Vukšinič se je ukvarjal s trgovino z lesom, Kopinič je imel balinplac in zidanico na Veselici za posebne družbe. Pri Rajmerju so se zbirali lovci. Njihova gostilna je bila znana po odličnem golažu. Bartus je imel mesnico, Mežnaršič Dane je bil mesar.
Vsi so tudi natančno vedeli, katera gostilna ima tudi dobro hrano in kaj skuhajo najboljše.
V vseh gostilnah je bilo mogoče dobiti takozvani teleflajš ( juha s kosom govedine). Sicer pa so bile dobre gostilne z res dobro hrano Kambičeva, Makarjeva in Gerbčeva, kjer niso gledali na žlico več ali manj. Drugod pa se gostilniška ponudba ni dvignila veliko iznad juhe z rezanci in restanega krompirja s kuhano govedino.
O dogajanjih v gostilnah so krožile vseh vrst štorije, zato moram omeniti še kakšno izmed njih.
Vukšinič Stanko, ki so mu v Metliki, kdo bi vedel zakaj, rekli tudi Aron, je bil sila pobožen mož. Njegova žena Frančiška, doma iz Stične, pa je bila bolj svetovljanka. Nekoč pred pustom so imeli ples v gostilni ali kot so rekli - bal. Ples se je zavlekel preko polnoči, Aron je začel že postrani gledati. Gostov se ni upal poditi iz gostilne, zato pa se je spravil nad ženo češ: "Žena, kaj bo Bog temu rekel." Pa mu je žena rekla:" Beži, beži starina, Bog je star pa že zdavnaj spi, tega gotovo ne vidi."
Posebne vrste tič je bil gostilničar Car. O njem vedo povedati naslednje: Bil je zelo hud na denar in je računal tako (To je bilo še takrat, ko je veljal dva deci vina v gostilni 7 dinarjev): »sedam puta tri je dvadeset osam, sitnoga nemam, da ga traži bog. Eto ide vam vlak. Hvala, sretno i doviđenja.
H gostilnam so spadali tudi financarji, tako kot rit k hlačam. Ljudem so ostali nekateri financarji v zelo slabem spominu.
Kot državni uslužbenci so imeli bolj revne plače, zato pa so imeli kar do 20 % od kazni za finančne prekrške, če so koga zasačili pri švercu ali kontrabandu ali kršenju državnega monopola. Če so bili dovolj aktivni in neizprosni, so si tako lahko plačo tudi podvojili. Vsekakor pa so morali po današnjih merilih za državo opravljati dokaj umazano delo.
Hodili so po zidanicah in kleteh in merili vino. Kmet je le manjšo količino imel lahko zase in neobdavčeno. Prodajo pa je moral prijaviti. Tudi gostilničarju so hodili merit količino vina v sodovih. Zato pa so vino skrivaj vozili v svoje kleti in ga skrivali pred financarji.
Pravijo, da če je financar Rajer izvedel, kje in kdaj bodo vozili kakšno vino in je bil zmožen tudi po več noči zapovrstjo stražiti in čakati na švercarje. Takrat pa - hop, in denarci so pricingljali v njegov mošnjiček. Ni čudno, če so ga kmetje sovražili in če ga je Slanc iz Rosalnic, kljub nevarnosti, da ga bo Rajer tožil, zaprl v svinjak.
Zelo strogo so kontrolirali tudi proizvodnjo žganja. Kotli so bili zapečateni in po plačilu takse, so kotel odpečatili le za nekaj dni. Zato pa so kmetje takrat kuhali rakijo ponoči in podnevi. Pa tudi tu so si znali pomagati. Zanesljivi lončarji so jim izdelali lončene kotle, pa spet je bilo vse v redu.
*Zaradi božjega miru naj ime gostilničarja ostane skrivnost, fotografija vinske kleti je simbolna.
Če ste mogoče prezrli katerega od odlomkov iz neobjavljene knjige Zvonka Rusa Metličani 1, jih najdete s klikom na te naslove:
Plesni venček ali kako je Lojze dobil nogo
Avtomat za čokolado in žandarska božja mast
Le naprej, brez miru, za sokolskim praporom, 3. del
Le naprej, brez miru, za sokolskim praporom, 2. del
Le naprej, brez miru, za sokolskim praporom, 1. del
Fotosafari v Metliki leta 1933
Največja metliška znamenitost: Polde Knapfelj, 2. del
Največja metliška znamenitost: Polde Knapfelj, 1. del
Babji sejem in obisk bana Dravske banovine
V boj za dom in cesarja (3. del)
V boj za dom in cesarja (2. del)
V boj za dom in cesarja (1. del)
Vir: Odlomek iz neobjavljene knjige Metličani 1.
Zadnji blogi
Poglejte tudi
