Babji sejem in obisk bana Dravske banovine
Čas je neusmiljen, mnogo lepih navad je odšlo v pozabo. Le redki posamezniki se jih še spomnijo.
Res je sicer, da so etnologi in drugi marsikaj zapisali in s tem mnoge lepe običaje rešili pozabe. Nikjer pa nisem zasledil zapisa o babjem sejmu v Semiču. Moram ga omeniti, ker so mnogi Metličani hodili na ta sejem.
Seveda ne gre za pravi sejem. Bila pa je v Semiču navada, da so na Štefanje, to je na dan semiškega žegnanja oziroma goda njihovega farnega patrona, k veliki maši ob 10. uri prihajala dekleta, ki se še niso omožila. Rada pa bi, za začetek, dobila vsaj svojega fanta. Za to milost so prosila sv. Štefana. Verjela so, da bo tisti, ki ji bo sveti Štefan z glavnega oltarja med sveto mašo namignil, njena goreča prošnja uslišana.
Fantje so seveda za ta običaj vedeli in so počakali dekleta pred cerkvijo, se z njimi pogovarjali in dogovarjali. Šli so skupaj na pijačo in v resnici so se naslednje leto mnoga izmed deklet, ki so šle k veliki maši na dan sv. Štefana, poročila. Temu dogajanju po maši, ko so si fantje izbirali prosta dekleta, so rekli babji sejem. Marsikateri Metličan si je tu našel svojo bodočo ženo. Semičanke so bile znane kot delavne in čiste ženske.
Seveda pa so šli mnogi na ta babji sejem iz gole radovednosti. Zgolj zato da bi mešali štrene in zato, da bi naredili kakšno neumnost. Tako so se odpravili na ta sejem metliški fantje tudi leta gospodovega 1932. Nekateri so si doma izposodili kočije (slavonarje, zapravljivčke), drugi pa so šli z vlakom. Ta pohod metliških fantov je organiziral Trampuš Ivan, ki so mu rekli Đani.
Gledajo jih Semičani in sprašujejo, kaj to pomeni, da so se pripeljali Metličani v tolikšnem številu in še s kočijami. Pa so rekli Metličani, da gredo na železniško postajo počakat bana Dravske banovine gospoda Marušiča, ker se vendar ne spodobi, da bi prišel v Belo krajino in še posebej v Semič, pa ne bi bilo na postaji nikogar, ki bi ga sprejel in mu izrekel dobrodošlico. Navsezadnje pa, ali naj gre gospod ban od semiške postaje sam in peš v Semič?
Nerodno je bilo Semičanom, pa so brž poklicali župana, na hitro so nekje staknili praznični kruh. To ni bilo težko, saj je bilo to šele dan po Božiču. Vzeli so soli, v gostilni pri Bukovcu so dali hitro skuhati liter vina in s tem so nameravali počakati "bana". Prisopihal je vlak od Črnomlja proti Semiču in Semičani so že čudno gledati, saj bi ban vendar moral priti iz ljubljanske smeri. Pa ni bilo časa za pojasnjevanje. Ko so se pri vagonskih vratih pokazali Trampuš, Karlovič in še nekateri, so jim Metličani začeli ploskati in gromko vzklikati :"Živijo!" Tudi Semičani so se nalezli pozdravljanja in tudi oni so vzklikali: »Živijo!« Potisnili so Semiškega župana v ospredje, da je izrekel dobrodošlico in povedal, kako je srečen, da lahko pozdravi gospoda bana in mu ponudi v pozdrav kruha in soli, pa polič kuhanega vina, da ga ne bo zeblo. Zahvalil se je "ban" Trampuš Semičanom za gostoljubje in se ročno zavihtel na kočijo z Metličani. Tu se je seveda počutil varnega in hijo, kočije so odpeljale "bana" in Metličane. Seveda se v Semiču niso niti ustavili, saj bi bilo to nevarno početje. Užaljeni Semičani so namreč hudič in kdo ve, kako bi jo Metličani odnesli.
Nato so Semičani še dolgo morali poslušali to zgodbo o metliškem banu. Od takrat Semičani niso najbolj naklonjeni Metličanom. Jim ne zaupajo.
Če ste mogoče prezrli katerega od odlomkov iz neobjavljene knjige Metličani 1, jih najdete s klikom na te naslove:
V boj za dom in cesarja (3. del)
V boj za dom in cesarja (2. del)
V boj za dom in cesarja (1. del)
Zadnji blogi
Poglejte tudi
