V boj za dom in cesarja (3. del)
Med vojno je umrl gospod cesar Franc Jožef I. in nasledilo ga je njegovo veličanstvo cesar Karel I., ki pa ni bil preveč navdušen nad vojno. Kaj pa je mogel? Kar je »pojerbal«, je moral sprejeti. Njegovi mili narodi pa tudi. Po cerkvah se je molilo za mir in za padle.
10. januarja 1918 je bila po vsem cesarstvu in tudi v Metliki zahvalna maša za rešitev cesarja iz Soče. Obiskal je vojake na soški fronti. Hudobneži, ki so poznali cesarjeve slabosti, so vedeli, da je šel ponoči cesar scat v Sočo in ker je bil pijan je padel v vodo. S pomočjo adjutanta, ki ga je vedno spremljal pri važnih opravilih, se je nekako izkobacal na breg. Teh podrobnosti pri objavi zahvalne maše niso povedali. Se ni spodobilo.
V Metliki je bil za 9. junij 1918 napovedan deklaracijski zbor za Belo krajino, s katerim naj bi tudi Metličani in drugi Belokranjci podprli majniško deklaracijo. Oblast je ta zbor v Metliki prepovedala. Zato pa so vsi odšli na Hrvaško, na Jurovski Brod in imeli tam svoj zbor
V jeseni se je vojna resnično končala in vojaki so začeli prihajati domov. Nekateri kmalu, drugi pozneje. Mnogi šele naslednje leto ali čez več let. Premnogi pa nikdar. Takrat so Metličani naredili svojo bilanco in ugotovili, da je na polju slave izgubilo življenje 38 Metličanov.
Tragedijo posebne vrste je doživel Muc Martin iz Primostka, ki je bil poročen v Metliki. V domovino se je vračal preko Sibirije. Zaradi revolucije v Rusiji ni mogel domov proti zahodu. Ker pa je vedel, da je zemlja okrogla, se je usmeril na vzhod in po več letih prišel v domov. S staro oguljeno obleko in skromnim kovčkom se je 25. februarja 1927 prek Trsta vrnil v Ljubljano in nato v rojstno Metliko. Tam ga ni nihče več pričakoval, saj je bil razglašen za mrtvega. Njegova žena je umrla že 21. oktobra 1922.V njegovem lokalu so gospodarili tuji ljudje.
Zdaj pa je imel Muc Martin težave z oblastmi saj je moral dokazovati, da ni mrtev. Muc se je odselil in živel v Ljubljani, kjer je imel ugledno krojaško delavnico v katero so zahajale predvsem dame. Umrl je leta 1959.
Svoje vračanje v domovino in razočaranja doma je opisal v dveh knjigah z naslovom Skozi Sibirijo, ki sta izšli leta 1933 in 1934 in sta bili takrat zelo brani.
Seveda pa so imeli Metličani tudi junake drugačne vrste. Ignac Hočevar, ki je bil član Sokola že v bivši Avstro-Ogrski, se je dal ujeti Rusom, ker ni hotel streljati na slovanske brate. Nato se je pridružil solunskim prostovoljcem in bil torej med osvoboditelji . Metlika je imela tudi nekaj prostovoljcev za severno mejo. Med t. i. Maistrovimi borci spet najdemo Ignaca Hočevarja.
Kako pa so se drugi Metličani prelevili iz zavednih avstrofilov in cesarofilov v zavedne Jugoslovane in navdušene rojaliste ni znano. Sicer pa smo se takšnih spreobračanj med Metličani pozneje navadili. Važno je le v pravem trenutku ugotoviti kam piha veter. Sicer te odpihne.
Nekdo je po prvi svetovni vojni na Jutraževo hišo, v kateri je takrat živel sin nekdanjega župana, z velikimi rdečimi črkami napisal - SELI SE ! Res se je Jutraž odselil. Njegovo hišo pa je kupil Ignac Koren. Za kakšno ceno? Ravno pravšnjo.
1. decembra 1928, na največji državni praznik takratne kraljevine SHS, so padlim Metličanom na občinski hiši odkrili spominsko ploščo z imeni padlih. Nova oblast je pri tem sektašila in ločevala tiste, ki so se tolkli proti Srbiji od tistih, ki so pustili svoje kosti na italijanski fronti ali na ruski fronti. Imen tistih, ki so padli na srbski fronti ni na plošči .
Je pa zapisano posvetilo:
V SVOBODI BODOČIH VEKOV ŽIVI SLAVA PADLIH SINOV NAŠEGA MESTA.
Posebna znamenitost te plošče je, da je na njej tudi ime Martina Muca. Pa saj je bil uradno mrtev, četudi je bil živ.
Če ste mogoče prezrli katerega od odlomkov iz neobjavljene knjige Metličani 1, jih najdete s klikom na te naslove:
V boj za dom in cesarja (2. del)
V boj za dom in cesarja (1. del)
Galerija
Zadnji blogi
Poglejte tudi
