In zažvižgal je vlak
O gradnji belokranjske železnice so se širile gromozanske vesti, vredne peresa in celo filmskega scenarija. Pravijo, da so v Novem mestu inženirji pripravili kar nekaj variant o tem, kod naj bi tekla železnica od Novega mesta do Karlovca.
Hudobni jeziki so govorili, da je malo manjkalo, pa bi uspeli Črnomaljci iz čiste hudobije in fovšarije tako zagosti Metličanom, da bi speljali železnico od tunela pri Semiču do Črnomlja in nato nekje do reške železnice samo zato, da bi ostala Metlika brez sodobne povezave s svetom. Rekli so: "Le kaj vam bo železnica, saj živite ob cesarski cesti, vsak naj ima nekaj, vi cesto, mi pa železnico."
Po neki drugi varianti naj bi se železnica izognila Črnomlja in jo izpod Gorjancev po najbližji možni smeri vsekala naravnost proti Metliki in na Hrvaško.
Ko so to izvedeli Črnomaljci, so nemara zeleni od jeze in zavisti imeli sejo mestnega odbora in sklenili, da pošljejo na Dunaj do cesarja delegacijo, ki naj bi izprosila železnico. Pred odhodom so se oblekli v frake, na glave poveznili cilindre in se dali pri črnomaljskem fotografu Marašu (ali kako se je že pisal) ovekovečiti, da bo ostalo v spomin še poznim rodovom.
Na Dunaj so šli naslednji črnomaljski gospodje: Janko Puhek (ta čas črnomaljski župan), Janko Doltar in Franc Stariha.
Na Dunaj so res prišli, cesarja pa niso videli. Sprejel jih je minister za promet, ki pa jim ni mogel nič dokončnega obljubiti.
Pa so se Črnomaljci poslužili stare preizkušene belokranjske taktike. Kjer ne gre po redni poti, pomaga vinček in dobra pečenka z ražnja. Tega so se posluževali tako Črnomaljci kot Metličani, tako pred sto leti kot včeraj in danes in se še bodo, dokler bo hodil pod soncem en sam Črnomaljc in en sam Metličan.
Zvedeli so, kdaj bo zasedala komisija, ki se bo morala dokončno odločiti med raznimi variantami. Črnomaljci pa hajd do inženirja, ki je potem v eni noči izrisal novo varianto. Ta načrt je vključeval Črnomelj in Metliko in je tako zadovoljeval gospodo obeh mest. Drugega jutra je ta novi načrt dal inženir skrivaj med ostale variante in glej ga hudiča, ravno ta je obveljala. Kaj in koliko so takrat plačali tistemu inženirju za njegov trud, tega danes nihče ne ve. Pa tudi takrat je bila to največja občinska skrivnost, ki ni nikoli prikapljala v javnost.
Na varianto o železnici od Črnomlja proti reški progi so se spet spomnili, ko je meja odrezala Trst in bi ta proga v bivši kraljevini Jugoslaviji pomenila bližnjico severnega dela države ali Dravske banovine do morja.
Progo so celo že začeli delati in veliko zemeljskih del je bilo že narejenih. Pa tudi nekaj železniških postaj. Npr. v Dragatušu. Prišla je vojna, dela so se ustavila. Po vojni pa ta proga ni bila več aktualna.
O gradnji belokranjske železnice so krožile zanimive štorije, ki bi jih nemara kazalo preveriti. Pravijo, da je bila metliška postaja zato tako oddaljena od mesta, ker je imel tam kjer naj bi šla proga, metliški župan njive, pa je podkupil inženirje, da so pomaknili progo nekoliko stran. Naj bi se bal, da bo propadlo furmanstvo in je zaradi tega potiskal železnico na takrat čisto neobljuden del Metlike. Pravijo pa tudi, da je takrat mestna skupnost zaslužila veliko denarja s prodajo hrastovih pragov iz Mestnega loga.
Slišalo se je tudi, da so se avstrijski in madžarski inženirji na smrt skregali zaradi nadmorske višine bubnjarškega mostu, kjer jim je, kljub temu da je postavljen popolnoma vodoravno, prihajala višinska razlika skoro za meter. In so potem, da ne bi bilo zamere, na železno tablico na kranjski strani napisali svojo višino avstrijski inženirji, na hrvaški strani pa svojo madžarski. Vsakdo se je potem lahko odločal za višino, ki mu je bila bolj všeč. Torej si po bubnjarškem mostu šel uradno v dolino ali breg, ne da bi pri tem prišel centimeter višje. To je bil pravi fenomen.
Tako je bilo, dokler ni most po milosti slovenske partizanske vojske leta 1943 zgrmel v Kolpo.
Zapomniti si moramo 25. maj 1914! Tega dne je na metliško postajo zapeljal prvi vlak, ves okinčan s črnožoltimi zastavami in tudi okinčano gospodo na njem. Na metliški postaji so ga pričakali, tako kot se spodobi, gospod župan, gasilci, sokoli, policaji, odborniki, žandarji in mnogi, mnogi Metličani, ki so vpili: » Živio cesar «.
O tem sprejemu prvega vlaka v Metliki je ohranjen tudi zanimiv zapisek. Da mi ne bo kdo očital, da kaj ponarejam, ga bom prepisal dobesedno, z vsemi napakami:
Otvoritev Belokranjske železnice,
dne 25/5. 1914 ob 1/2 11.uri dop.
Vlak peljal naravnost v Rosalnice odkoder se je začela svečanost otvoritve nazaj - proti Črnomlju. Pogostitev (banket) v kolodvorski čakalnici in na peronu od 12. ure do 2.30 h pop..
Ta dan je Metlika pogostila svoje siromake. Vsakdo ki je prišel k proslavi je prejel 1 liter vina 1 štručko kruha in veliko porcijo gnjati. Ob 5 uri popoldan je bilo že vse pijano. Vreme je bilo lepo - zelo vroče.
V Črnomlju pa so imeli smolo. Vlila se je silna ploha, grmelo in bliskalo. Banket na vrtu hotela Lakner je bil pokvarjen, namesto juhe na krožnikih so imeli gostje polne krožnike deževnice, prti so bili mokri od miz pa je curljala voda.
Očitno se je takrat poskušal Bog Metličanom nekoliko odkupiti za razne druge nadloge in težave, ki jim jih je povzročal za pokoro za njihove grehe. Ali pa je hotel pokazati, koga ima rajši. Kakorkoli, Črnomaljci so bili nevoščljivi.
Takrat si nihče si ni mogel misliti, da bo že čez nekaj mesecev vlak s te iste postaje v Metliki, kjer je bil tako slavnostno sprejet in kjer so se poleg gospode najedli tudi siromaki, odvažal Metličane v klavnico prve svetovne vojne.
Čez dva dni, 27. maja 1914, je iz Metlike od stare pošte (danes stara Hakatova hiša) proti Novemu mestu veliko bolj tiho odpeljala poslednja postiljonska pošta s poslednjimi potniki. Na srečo se je na licu mesta našel tudi fotograf Tomaž Kramer, ki je tudi to dejanje iz metliške zgodovine ovekovečil.
V naslednjih dneh so razprodali konje in odpustili kočijaže. Kočije so se še nekaj let potikale po raznih kolarnicah in nadstreških, dokler niso nekako tiho izginile. Enostavno ni jih bilo več. Najdalj se je obdržala lepa, belo oblazinjena kočija v Kremeščevem podu. Še nekaj let po drugi vojni bi jo bilo mogoče rešiti za potomstvo. Tega ni nihče storil.
Na Kramerjevi fotografiji poslednje vožnje so: Franc Naglič - postiljon, Alojz Majzelj - poštni sel (pismonoša), Otmar Sturm - metliški trgovec, potnik, Alojz Mihelčič - organist v Metliki in deželni poslanec, potnik, Jože Flajšman in Anton Malerič - sodni kanclist, potnika, Jelka Kamenšek - poštna ekspeditorica, Franc Guštin - postmajster, Stanka Guštin - postmajstrova hči, Konstancija Guštin, poštarica in postmajstrova žena, Franc Majzelj - pismonoša, Jože Kambič - potnik, Emanuel Fux - potnik, Anton Hočevar - mestni policaj, neznano dekle v belem, štirje konji, dve kočiji.
Tako se je v Metliki končalo neko obdobje in se začenjalo drugo. Boljše? Dvomim! Srečnejše? Nikakor! Vmes je bila še prva svetovna vojna, kmalu za njo pa druga - še strašnejša.
V kolikor ste kakšnega od zapisov in neobjavljene knjige Metličani I Zvonska Rusa spregledali, vam vse odlomke ponujamo tukaj:
Zadnji blogi
Poglejte tudi
