V boj za dom in cesarja (1. del)
Bojni rog odmeva po deželi Kranjski. Rog odmeva, vkup vojake kliče, da bi se poklali s Srbi, ker so v Sarajevem pihnili prestolonaslednika, gospoda Ferdinanda in njegovo lepo ženo Zofijo.
Najprej je bilo določeno uradno žalovanje. Nato so začeli groziti in končno je Avstrija ukazala mobilizacijo in se odločila, da se bo šla vojno. Prava figa, če je Srbija majhna. Kaj si je pa privoščila, da je naročila Principu in »jaranima«, da izvedejo atentat. Navsezadnje pa, kaj, za vraga, je Ferdinand iskal v Sarajevu? Pa ravno na Vidov dan, ko so Srbi po vsem svetu proslavljali svoj poraz na Kosovem polju.* Čuden je ta srbski narod. Drugi se s proslavo spominjajo svojih zmag, oni pa proslavljajo poraz.
Pametneje bi Ferdinand naredil, ko bi ostal lepo doma na Dunaju, poklical k sebi svojo lepo ženo Zofijo in bi se tri dni in tri noči ljubila. Bi bilo več koristi, pa še kakšen novi Habsburžanček bi morda privekal na svet. Toda ne. On v Sarajevo živ. Iz Sarajeva pa prevrtan, pa še žena z njim, ki jo je Vidov dan prav malo brigal.
Tudi v Metliki so bile svečanosti ob smrti Ferdinanda. Ljudje so poslušali in se čudili, kaj se to dogaja. Vendar vojni stroj, ki je bil prej le pod nizkim tlakom, je hitro začel dobivati pritisk in visoke obrate. Napetost je narasla do vrhunca. Ni pa bilo odrešilnega varnostnega ventila, ki bi spustil malo pare. Vojni stroj je stekel na Dan svete Ane in ni bilo nikogar, ki bi ga lahko ustavil.
Metličane so pobrali k vojakom že naslednji dan. 27. julija je "odmarširalo" k maršbataljonu 50 mož in fantov. Toda metliški purgarji ne bi bili to kar so, če ne bi držali skupaj. Vojni spiski so bili na občini in najprej so morali na vojsko siromački, kajžarski sinovi, priseljenci in prebivalci okoliških vasi.
Purgaji so soldate pospremili z mestno godbo do železniške postaje. Nato pa so se šli patriote doma. Prevzeli so na svoja pleča dobro plačano oskrbovanje vojske s hrano in drugimi potrebščinami. Govorili so: "Lahko vojakom, oni dobijo vse, kar potrebujejo. Njihova naloga je samo, da streljajo. Toda oni doma, ti so reveži. Od njih se zahteva hrana in denar in to vse za slavo cesarskega orožja."
Takrat se je dalo imenitno zaslužiti in marsikateri purgar si je takrat opomogel. Za takšne ljudi je bila vojna sama božja milost. Leta 1914 se v Metliki še ni veliko poznalo, da je vojna. Vse je teklo po starem in tistih mobilizirancev, razen njihovih družin, ni nihče prav pogrešal. Resda so po prvi mobilizaciji sledile še druge. Vendar je vseeno v tem letu na purgarje padala božja ali če hočete cesarska mana.
Iz teh mobilizacijskih časov se je v Metliki ohranila naslednja štorija:
Mobilizirani možje so se dogovorili, da bodo pred odhodom na fronto še malo veseljačili. Ker pa Kotka ni bilo, so ga šli klicat. Ustavili so se pod odprtim oknom in klicali: "Hodi, Kotek, kaj delaš?"
Pa se oglasi Kotek: "Glih jebem! Češ še ti?"
Mož se ni dal motiti in se je prijateljem pridružil šele takrat, ko je doma vse spravil v red.
Seveda ni ob začetku vojne nihče računal, da se bodo v vojno vmešale tudi druge države. Ljudje so imeli občutek, kot bi šlo za pretep na veselici na trifarškem žegnanju, ne pa za tako hudičevo resno zadevo kot je svetovna vojna.
Očitno so ob začetku vojne mislili, da bodo Srbijo zasedli samo z vojaško muziko, ki bi Srbom na Terazijah namesto Bože pravde zaigrala Bog obvari, Bog ohrani nam cesarja, Avstrijo.
Leto je šlo h koncu, vojaške zaloge pa tudi. Zvesti in vestni državni uradniki so začeli popis hrane pri trgovcih in kmetih. Žito, moka, krompir,… vse je moralo biti natančno izmerjeno in popisano. S tem so preprečevali črno borzo in hrana je bila pripravljena za rekvizicije**, ki so se začele takoj naslednje leto.
Se nadaljuje
* eni pravijo, da je bilo neodločeno. Drugi pa, da so zmagali Srbi.
** prisilno odvzemanje različnih dobrin za potrebe oboroženih sil
Če ste mogoče prezrli katerega od odlomkov iz neobjavljene knjige Metličani 1, jih najdete s klikom na te naslove:
Galerija
Zadnji blogi
Poglejte tudi
