Največja metliška znamenitost: Polde Knapfelj, 1. del
Vsak kraj ima svoje znamenitosti. Ponekod so to gradovi, drugje cerkve, pa spet samostani in gostilne, pa župani, pesniki in pisatelji. O njih pišejo knjige in so slavni. Metliška znamenitost je bil Polde Knapfelj. O njem knjige ne pišejo. O njem se samo pripoveduje. Morda bo pa le kdaj postal znamenit. Bil je prava legenda. Okrog njega so se napletale najrazličnejše zgodbe. Nihče več ne ve, katere so resnične in katere se mu samo pripisujejo. Kakorkoli, Metlika brez Knapflja ne bi bila to kar je.
Kdo je bil Knapfelj? Vemo, da je bil nečak predzadnjega predvojnega metliškega župana Golije in da je po njem podedoval posestvo. Bil je zakrknjen samec in šele malo pred smrtjo si je našel ženo, ki je lepo skrbela zanj in ga skoraj k pameti spravila.
Mož se je v življenju ukvarjal z marsičem, med drugim je zbiral jajca in jih pošiljal v Ljubljano. Obdeloval je zemljo. Bil je lovec, dober pivec in slab pevec. Imel je velik nos, ki mu je stal čisto postrani in ta nos je bil vijoličasto rdeče barve. Sam je trdil o svojem nosu, da je tista barva na njem sila draga in da ga stane več, kot bi ga smel stati cel nos - tudi če bi bil iz samega zlata. To so mu Metličani radi verjeli. Pravijo, da se je udeležil gasilskega kongresa v Ljubljani. Pa ni dolgo zdržal v kongresnem prostoru. Šel je malo okrog. Tako je zajadral v Rožno dolino in naletel na Knafljevo ulico (danes Knafljev prohod) in ker ga je ravno tiščalo, je tiste popite špricarje spustil kar na cesto. Kot zanalašč, se je ravno takrat pojavil policaj in se mu postavil tik pod nos in zahteval globo. Pa mu je Knapfel pokazal legitimacijo in izjavil, da lahko v svoji ulici ščije kolikor hoče. Policaj je hitro ugotovil, da s Knapfljem ne bo do konca službe dokončal debate o tem ali ima Knapfelj pravico v Knapfljevi ulici scati ali ne. Raje ga je pustil, kakor pa, da bi si nakopal še večje sitnosti.
V Golijevi hiši na Mestnem trgu je imel zbiralnico jajc in je kmalu ugotovil, da mu pomočnik krade. Ta pomočnik si je v hlačne žepe in v suknjič naložil jajca in jih nesel na prodaj v drugo trgovino. S Knapfljem sta se srečala ravno na vratih. Knapfelj sploh ni delal okrog tega nobenega cirkusa. Pomočnika je, kakor slučajno, le malo pritisnil k podbojem in iz žepov se je hitro pocedilo. Pomočnik je seveda takoj ostal brez dela.
Ker je vedel, da je bil jugoslovanski režim hudo nasproten ruskemu, pravzaprav že sovjetskemu, ni vedel, kako bi izzival. Ni se ukvarjal s politiko, nagajal pa je le rad. Zato se je pogosto, da so ga žandarji slišali, drl iz vsega grla - no, rad bi prepeval: " Volga, Volga, mat' radnaja..." Enkrat pa je bilo žandarjem dovolj. Ko se je nekoč zvečer vračal s krokarije še z enim vinskim bratcem in sta se ravno drla Avanti popolo... žandarji pa - hop. Plačati je moral zaradi kaljenja nočnega miru. Izgovarjal se je, da on sploh ni pel, ker peti ne zna. Pa mu je žandar pojasnil, da bo plačal zato, ker je tulil, če že prepeval ni.
Knapfelj se jim je za tiste denarje, ki bi jih sicer lahko zapravil v gostilni, maščeval na ta način, da je vedno, ko je šel mimo žandarmerijske postaje, ki je bila v Obrtnem domu, na ves glas 'prepeval': "Psiček laja hov, hov, hov, jutri pojdem spet na lov!"
Odpravil se je nekega dne Polde v Črnomelj in pri Kolbeznu dodobra napojil oba črnomaljska policaja, da sta se zvrnila pod mizo in tam obležala. Nato pa šel na trg in zmerjal oblast vse od župana navzgor in navzdol. Župan, ki je bil slabe volje, mu je zagrozil, da bo poklical policaje, ki ga bodo za 24 ur, kot je bila takrat za takšne prekršek navada, vtaknili v zapor. Pa se mu je v obraz zarežal Knapfelj: "Kar pokliči jih, še prej pa si jih oglej pri Kolbeznu."
Šel je črnomaljski župan Miler h Kolbeznu in našel oba policaja ležeča pod gostilniško mizo. Seveda je takoj vedel, koliko je ura.
Tudi svojemu stricu, takratnemu metliškemu županu ni prizanesel, da mu ne bi nagajal, če je le mogel. Nekoč je napojil metliškega policaja. V gostilni pri Križanu je mož zadremal, Knapfel pa si je pri neki Žumberčanki, ki je pritovorila v mlin koruzo, izposodil osla. Prignal ga je v občino in ga privezal k postelji v stražarnici. Osel je hotel k oknu in je za seboj povlekel policajsko posteljo, ki se je postavila tako, da se vrata niso dalo odpreti. Osel je prišel do okna, glavo potisnil skozi in presunljivo rigal, da je odmevalo po vsem Mestnem trgu. Ljudje, ki so hodili mimo, so se seveda smejali, zabavljali in zabavali. O tem dogodku se je potem še dolgo govorilo. Poskušali so ugibati, kdo bi to naredil. Župan Golija pa ni nič ugibal, rekel je samo: "To je bil naš Polde."
O tem, kako je Polde v Novem mestu zamenjal indijskega voditelja Ghandija pa prihodnji teden.
Če ste mogoče prezrli katerega od odlomkov iz neobjavljene knjige Metličani 1, jih najdete s klikom na te naslove:
Babji sejem in obisk bana Dravske banovine
V boj za dom in cesarja (3. del)
V boj za dom in cesarja (2. del)
V boj za dom in cesarja (1. del)
Zadnji blogi
Poglejte tudi
