Fotosafari v Metliki leta 1933
Fotosafari je nova beseda in pojav je nov izum. Prevedli bi ga nekako tako kot lov s fotoaparatom. Ve se, tisti, ki strelja je lovec, tisti, na katerega lovec strelja, je divjad. V času o katerem je tu govora te besede 'foto-safari' še niso poznali.
Ljubljanski apotekar Beno Gregorčič je organiziral izlet z vlakom v Belo krajino. Vsak udeleženec izleta pa naj bi s seboj prinesel fotoaparat. Skratka, prišli so Ljubljančani v Belo krajino, kot bi prišli med zamorce, da bi fotografirali njihov zumbazumba. Belokranjci pa so se verjetno počutili sila počaščene, da je ljubljanska gospoda blagovolila priti med nje in niso pogruntali, da so za Ljubljančane nekakšni domorodci, kot nekakšni Zuluji v južni Afriki.
Sprejemali so Belokranjci Ljubljančane gostoljubno, z vinom in pečenimi odojki, kruhom, soljo in čebulo. Nekateri Ljubljanci so se izložili v Semiču, drugi v Črnomaljskem mestu. Nekateri so izstopili iz posebnega vlaka v Gradacu in odšli peš v Adlešiče. Eni pa so prodrli celo v Metliko. Pravzaprav je bilo teh, ki so si upali najdalj v belokranjsko divjino kar največ. Tu jih je na metliškem kolodvoru pričakala velika množica ljudi s svojim poglavarjem, metliškim podžupanom Ivanom Malešičem. Množica jim je mahala v pozdrav. Mestni policaj Podlesnik pa se je postavljal pred špalirjem in delal red. Nekateri Metličani so se našemili v Žumberčane, ker je bilo pravih Žumberčanov v njihovih ljudskih nošah premalo za pravilno predstavitev utripa v Metliki. Ljubljančani pa so na veliko navdušenje domorodcev pritiskali na fotoaparate za spomin, ko so odkrili Belo krajino in neko čudno dobrodušno pleme v njej.
Najimenitnejši med gosti je bil gotovo Božidar Jakac, ki je vso to zadevo spravil celo na filmski trak. Tako se še danes spoznajo ljudje, ki so se takrat nastavljali za odstrel. Vidimo Nelčiko in Valčiko Murnovo, pa Marico Weissovo in... .Vidimo bodočega župana Malešiča, ki pozdravlja goste iz belega sveta in župana Golijo, pa tudi metliškega učitelja Tončiča, ki ponuja vodji fotosafarija, lekarnarju Gregorčiču kruha, soli in čebule in pa seveda obvezni polič vina.*
Kje so Metličani odkrili to kombinacijo, da so morali ponuditi tudi čebulo mi ni znano. Po svetu je običaj, da so ponujali samo kruh in sol. Če bi čebulo ponujali Gribeljci bi še nekako šlo. Tako pa se zadeva zdi čisto po metliško pofarbana. Na filmu vidimo pa tudi veselo ginjeno ljudstvo in safarnike, ki so se ga do popoldne že do dobrega nažehtali, pojedli na ražnju pečene odojke in jančke, se vkrcali na vlak in svečano izjavili, da bodo v Belo krajino, kjer je ljudstvo tako dobro, še prišli.
O tem obisku Ljubljančanov so v Metliki potem še dolgo govorili in malo jih je bilo sram, da so se obnašali kot zamorci. Danes bi jih že znali oženiti in jim populiti vsaj nekaj perja. Takrat pa so bili vsi srečni, da se je nekdo, tam v daljni beli Ljubljani, sedežu Dravske banovine, spomnil na njih in jih počastil s svojim visokim obiskom. Bog jim grehe oprosti, saj niso vedeli kako bi denar pobrali, ki jim je ležal pred nogami. Zato ni čudno, da se je ta fama o gostoljubnih (beri neumnih) Belokranjcih vlekla vse od izpred vojne, pa med vojno, ko je bila Bela krajina obljubljena dežela in vse do današnjega časa. Nič ni čudnega, da se je zaradi takšnega slovesa zgodilo, da so hodili v Belo krajino na trgatev s košarami. Pa nič niso vprašali, čigavo je grozdje in koliko stane. Zapodili so se in ga pobrali kot škorci. Sicer pa niso bili krivi "turisti", krive so bile agencije, ki jih niso naučile, da ima grozdje lastnika in da je pridelava grozdja in vina draga zadeva.
Pravzaprav pa, če natanko premislimo, se Belokranjci niso niti malo poboljšali. Še vedno jih drugi perušajo, namesto, da bi oni perušali prišleke. Vse turistične prireditve v Beli krajini so zastonj in nekako ne najdemo načina, da bi pobrali vsaj toliko, kolikor imamo stroškov. Ljubljanci so že dvakrat oženili Metličane, pri kmečki ohceti, katere uvodni deli so potekali v Metliki (konec 70-tih let prejšnjega stoletja) in kdo ve, kolikokrat jih še bodo v prihodnosti. Obljubljali so jim vse sorte, med drugim tudi najmanj polurni spored dogajanja v Metliki po televiziji. Metličani pa so bili vsi srečni, da se bodo videli na televiziji - in so se spet obnašali kot otroci, ki jim stric obljubi čokolado.
Oblekli so se v ljudske noše in privlekli lojtrniške vozove. Kdo bi vedel, kje so si izposodili konje in jih kinčali s papirnatimi trakovi. Iz muzeja so posodili škrinje, loparje, košare in drugo, da bi izgledala ohcet nekako belokranjska. Pomembno je bilo, da so se tudi stari folkloraši kazali v ljudskih nošah, da so vozili balo in kdo bi našteval. Direndaj, ki ni stal malo denarcev, je bil pa na moč impresiven. Nazadnje pa na TV pet minut slave za Metliko in dolgi nosovi.
Pa so jih Ljubljanci potegnili prvič in Metličani so se pridušali, da jih ne bodo nikoli več. Pa je prišel na komando drugi župan, pa se mu je zdelo, da mora za turizem tudi on nekaj narediti in so jih Ljubljanci oženili še enkrat. In še nekajkrat in še jih bodo. Potem pa…potem jih bodo pa spet.
Čast in slava jim.
*Posnetke, ki jih je naredil Božidar Jakac ob obisku Bele krajine je uporabila novomeška glasbena skupina Ž Kovači v svojem video spotu Pobelelo polje TUKAJ.
Če ste mogoče prezrli katerega od odlomkov iz neobjavljene knjige Metličani 1, jih najdete s klikom na te naslove:
Največja metliška znamenitost: Polde Knapfelj, 2. del
Največja metliška znamenitost: Polde Knapfelj, 1. del
Babji sejem in obisk bana Dravske banovine
V boj za dom in cesarja (3. del)
V boj za dom in cesarja (2. del)
V boj za dom in cesarja (1. del)
Zadnji blogi
Poglejte tudi
