Največja metliška znamenitost: Polde Knapfelj, 2. del
Zgodilo se je v daljnih tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko je po Evropi potoval voditelj Indijcev - Gandhi, ki je bil tudi pri nas sila popularna osebnost. Pogledal se je Knapfelj v ogledalo in ugotovil, da je nekako kar podoben Gandhiju. Le nekoliko večji je. Ideja se je rodila. V Novo mesto je poslal oblastnikom zaupno brzojavko, da se bo ob tej in tej uri peljal skozi Novo mesto Gandhi in naj poskrbijo za njegovo varnost. Ta novica se je kot blisk raznesla po Novem mestu in takoj so pripravili sprejem.
Knapfelj se je doma zlagoma preoblekel v Gandija. Bele gate je nekoliko skrajšal in jih oblekel namesto hlač, srajco je slekel in se zavil v rjuho, plešast je tako in tako že bil. Nataknil si je očala in sandale in sam sebi se ni mogel načuditi, kako je podoben Gandhiju.
Pri Fišterju v Metliki je najel taksi, pa sta šla.
V Novem mestu se je na trgu gnetlo ljudi. Ni mu kazalo drugega, kot da izstopi in pozdravi prisotne. Ponudili so mu vina, potice in celo šnopsa, ki ga resnični Gandhi sploh ne bi pokusil. To ga je dokončno izdalo. Metličan Lavo Morela, oče znamenitega novomeškega zdravnika, ga je spoznal in na glas rekel: "Kakšen Gandhi neki, to je metliški Knapfelj." Knapfelj, ki je bil očitno ves čas na pozoren, je videl, da nekaj ni v redu, je hotel reči po njegovi navadi: "Pište me v rit!" Pa se je pravočasno premislil in rekel samo: "Piš!" sadel v avto in že sta se nekako s šoferjem prerinila skozi špalir. Šla sta čez Prečno in Dolenjske Toplice v Semič in srečno ušla žandarjem, ki so takoj za njima poslali avto z žandarsko patruljo. Potem pa Polde ni hotel o dogodku nič vedeti. Časopisi so se o Gandijevem obisku v Novem mestu razpisali in ugotovili, da je ves čas obiska spregovoril samo eno besedo in to "piš", nihče pa ne ve, kaj je hotel povedati.
Prišla je italijanska okupacija. Knafelj pa očitno ni vedel, kaj bi to pomenilo. Italijanom je rekel: "Sami prišli, sami prešli."
To je bilo dovolj, da so ga odpeljali v konfinacijo nekam na jug Italije. Vrnil se je živ in zdrav. Ni pa preživel na svobodi niti leto dni, ko ga je dala na zob OZNA. Najprej se je srečal z OZNO, ko je izjavil da "milica i OZNA vsakega osla pozna". Takrat jo je še poceni odnesel. Samo štirinajst dni so ga pridržali. Drugič je pa zaradi duhovite besedne igre odsedel šest mesecev v zaporu.
V gostilni pri Makarju so viseli portreti Tita, Kardelja, Stalina, Marinka. Knafelj se je zagledal v slike in rekel: "Aha, Tito ima rinko." Nekdo, ki je bil takrat v gostilni, ga je prijavil. Zaman je bilo prepričevanje na OZNI, da ni rekel, da ima Tito rinko (kot bik). Pač pa, da je rekel: "Tito i Marinko". Odsedel je šest mesecev, pa mirna Bosna. Imel je še srečo, da ga niso obsodili zaradi veleizdajstva, kot tistega Švajkovega krčmarja Palivca, ki je rekel, da so muhe posrale cesarja.
Ko se je Polde vrnil, ni nikoli pripovedoval, kje je bil in kako se mu je godilo. Našel si je ženo, se umiril in čez nekaj let srečno umrl za pljučnico. Njegove štorije, v tej ali oni obliki, pa so še žive in prav je tako. Škoda je le, da se ne ve več, kaj je resnica in kaj legenda.
Če ste mogoče prezrli katerega od odlomkov iz neobjavljene knjige Metličani 1, jih najdete s klikom na te naslove:
Največja metliška znamenitost: Polde Knapfelj, 1. del
Babji sejem in obisk bana Dravske banovine
V boj za dom in cesarja (3. del)
V boj za dom in cesarja (2. del)
V boj za dom in cesarja (1. del)
Zadnji blogi
Poglejte tudi
