Stric Guštin in sveti Ilija
Guštini so v Metliki stara družina. Ker pa je bilo v Metliki vedno več družin s tem priimkom, se je nekako uveljavila naslednja delitev:
Guštini, trgovci in precej premožni so ostali Guštini. Guštini, ki so bili bajtarji z nekaj revne zemlje in pozneje obrtniki, pa nikdar bogati, so bili Guštinčki. S tem so Metličani poudarjali, kdo gospod je in kdo siromak.
Na Ciglenci za sv. Rokom so imeli svoje domovanje Guštini doma iz Vivodine, zato so jim Metličani rekli kar Vivodinci. Bili so skromni in delavni ljudje, ki pa jih Metličani nikakor niso sprejeli povsem za svoje.
Staremu Guštinu, pravzaprav Guštinčku ,so v Metliki rekli Kuzla. To pa zaradi tega, ker je s tem zmerjal vse, ki mu niso bili trenutno pri srcu. Nato se je ta vzdevek prijel tudi njegovega sina Francita in vnuka Marjana. Zanimivo, da drugih bratov in sester pa ne.
Ta stari Guštin je bil v Metliki prava posebnost, zato o njem krožijo vsemogoče zgodbe. Nekaj značilnih tu navajam. Naj bo ohranjen spomin nanj in na njegove resnične ali samo prišite dogodivščine.
Zgodilo se je, da se mu je ravno posušilo seno, ko je privršala nevihta. To je Guštinčka toliko raztogotilo, bil je ravno na pristavi in pripravljal senik, kamor bo shranil krmo, da je slekel hlače, se postavil na vse štiri, pokazal proti nebu golo rit in zavpil: " Na Ilija, pucaj, misliš, da se te bojim." Res je počilo nekje v bližini in Guštinčka omamilo. Od takrat ni več izzival svetega Ilijo.
Drugič spet - po žetvi. Vse so lepo poželi in zvozili na kup. Guštinček pa, ko je videl, da je pridelek slab, se je toliko razjezil na Boga, da je zavpil: "Na, kuzla, če mi nisi dal več, pa še tega nečem" in je zažgal pridelek. Pozneje se je šepetalo, da se je zgodil čudež, da je slama zgorela, klasje pa je ostalo celo, samo malo ožgano je bilo. Da je Guštinček, ko je to videl, tekel naravnost v farož in se izpovedal.
Imel je gostilničar Makar psa, ki je bil že toliko izbirčen, da niti mesa ni več jedel. Pa je Makar potožil Guštinčku, da bi rad psa obdržal, da pa je preveč izbirčen. Guštinček mu je obljubil, da bo psa v nekaj dneh odvadil izbirčnosti. Pogodila sta se za dva litra vina.
Guštinček je navezal psa na vrvico in ga doma zaprl v svinjak pa mu dal samo malo vode na dan in nič jesti. Po dveh dneh pes še ni maral jesti vsega, kar mu je prinesel. Pustil ga je še dva dni, da je tulil v svinjaku, nato pa ga je peljal k Makaru in svečano razglasil, da je pes ozdravljen. Vrgel mu je tri suhe hruške, ki so kar cele padle v psa. Makar je bil zadovoljen, Guštin pa tudi.
Potem se je v Metliki še dolgo govorilo, če je bil kdo pri hrani izbirčen, da ga bodo dali Guštinu v zdravljenje. Če je psa naučil jesti suhe hruške, bo pa tudi otročaje naučil jesti vsako hrano.
Zgodilo se je, da so pri Guštinovem sosedu imeli koline. To je bilo pri Bezgu, ki je bil znan po tem, da se je rad govoril: "Eni smo lepi, drugi pa niste! Eni imamo lepe žene drugi pa nimate. Tako je urejen svet." Ta Bezek je bil znan tudi po tem, da ni maral jesti korenja in kolerabe. Trdil je, da to ni nobena hrana, da je “za scat pregosta, za srat pa preredka”.
Guštin je bil naprošen za pomoč pri praščini pri Bezgu, zato se je ves dan motal tam okoli. Ko je bilo zvečer vse pri kraju in pospravljeno, je gospodinja pripravila večerjo: kislo zelje z mesom.
Guštin si ni dal dvakrat reči. Pridno je nabadal meso in pri tem hvalil: "Zelje gut, moja Eva ga ne zna tako skuhati, res je, zelje je res gut."
Ta anekdota se je ohranila do današnjih dni Če se kdo preveč hvali, mu drugi lahko reče samo “zelje gut” in vsi pravi Metličani vedo, kaj to pomeni.
Bilo je v času klerikalne vladavine, ko je bilo pod kaznijo prepovedano preklinjanje. Posebno visoko kazen si je prislužil tisti, ki je preklinjal Boga. Guštinček pa je imel to grdo navado, da mu je bila kletev vsak drugi stavek. Nekoč ga je slišala soseda Ribička (rekli so ji tudi Fajonka) in ga prijavila.
Poklical ga je sodnik Širko na sodnijo na zagovor. Širko je bil fin možakar in je poskušal biti takšen tudi do klientov na sodišču. Rekel je Guštinu: "Gospod Guštin, obtoženi ste, da ste dne tega in tega, na tem in tem mestu preklinjali Boga. "Guštin pa kot iz topa: "Katera kuzla je pa to rekla, j...ji boga njenega, jaz nikdar ne preklinjam." Sodnik pa: "Pomirite se gospod Guštin, obnašajte se spodobno, tu ste na sodišču." Guštin pa: "Meni vaša sodnija od riti visi, j....vam Boga vam i tisti, ki me je prijavila."
Zadeva se je končala z desetdnevnim zaporom zaradi preklinjanja in žalitve sodišča.
Če ste mogoče prezrli katerega od odlomkov iz neobjavljene knjige Metličani 1, jih najdete s klikom na te naslove:
Fotosafari v Metliki leta 1933
Največja metliška znamenitost: Polde Knapfelj, 2. del
Največja metliška znamenitost: Polde Knapfelj, 1. del
Babji sejem in obisk bana Dravske banovine
V boj za dom in cesarja (3. del)
V boj za dom in cesarja (2. del)
V boj za dom in cesarja (1. del)
Vir: Iz neobjavljene knjige Metličani I.
Zadnji blogi
Poglejte tudi
