Plesni venček ali kako je Lojze dobil nogo
Nerad povem, vendar resnici na ljubo je vendar treba povedati, da so bili Metličani, razen tistih zadrtih, pravovernih purgarjev, ki so nekaj držali nase, tam nekje po prvi svetovni vojni hudi pretepači. Pretep v gostilni, na veselici, na žegnanjih in romanjih z udeležbo metliških obrtnih pomočnikov, vajencev, trgovskih kumijev*, hlapcev in hlapčičev, je bil dokaj normalen dogodek.
Starejši Metličani vedo povedati, da so se zadeve bistveno spremenile z ustanovitvijo in delo-vanjem Sokola, ki je zlasti v naraščajniške vrste poskušal vključiti čimveč te mladine in jih odvračati od sicer zelo razvite gostilniške folklore. Takšen hud ravsač je bil v mladih letih Lipej ali kot so mu v Metliki rekli Pavel Vincilirov, ki je prišel od nekod s Štajerske. On se je pretepal iz čistega veselja in športnega užitka.
Pripovedoval je Doltarjev Zvonko, da je nekoč sedela druščina fantov v gostilni pri Gerbcu. Pa je prišel Pavel in povprašal, kdo je notri. Ko je izvedel, da so kovaški pomočniki, mu je naročil: "Ti Dol-tar, stoj tu pri vratih, jaz bom pa šel v gostilno. Ti štej, koliko teh kovačkov bo priletelo skozi vrata na cesto." Čakal je Doltar. V gostilni se je kmalu začel ravs. Naenkrat se odpro vrata in na cesto prileti Pavel. Se pobere in naroči Doltarju : "Ti, mene ne štej zraven."
Vzgojnih posledic Sokola nikakor ne gre spregledati in menim, da v Metliko ponovno prihaja tisti predsokolski čas. Nekaj bodo Metličani morali pogruntati, sicer bomo ponovno postali težki Bal-kan. Sicer pa, saj bi bilo čudno če ne bi, saj smo vendar "jug" Slovenije, pozabljen od Boga in oblasti, razen od davčne.
Zelo lep primer, kako se da Metličane tudi k dobrim delom pripraviti, pa je tale.
Lojze Vivoda je bil iz revne metliške družine in je moral za pastirja h Guštinu - Poštnemu. Skrbeti je moral za konje in govedo. Ta Guštin pa do svojih poslov ni bil nikoli prav nežen. Pastir je moral spati v hlevu pri živini, kar na otepu sena ali slame. Niti pograda ni imel. Moral je gnati živino na pašo v Mestni log in (po Lojzetovemu pripovedovanju) je bila tista paša v Logu nekaj najlepšega, kar je doživljal v mladih letih. Tam so se srečavali metliški pastirji in pasterice in imeli svojo enajsto šolo. Pravi vodja pastirjev, ki so pasli v Logu je bila Martina Nemaničeva – Drobantova. Ta punca je jezdila konja bolje od vsakega fanta. Nikoli ni peš prignala goveda v Log, vedno je prijezdila na konju in vsi pastirji so jo občudovali in ji brez pridržkov priznavali vodstvo. Lojze je povedal, da jih je ona na skupnem "seminarju" naučila tudi kaditi tobak. Ko so fantje odraščali pastirski dolžnosti, so bili temeljito podučeni za življenje.
Zgodilo pa se je, da si je ta Lojze Vivoda hudo prehladil nogo, ki mu je začela otekati in ga strahotno boleti. Zdravniki so ugotovili gangreno in ni ostalo drugega, kot odrezati nogo ali pa iti v krtovo deželo.
Tako je Lojze v letih, ko je bil goden za ženitev postal invalid. Nogo so mu odrezali visoko nad kolenom.
Ker je bil reven, ni mogel kupiti prave proteze. Sušec, kolar iz Metlike, mu je naredili leseno nogo, takšno z železno špico na koncu, kot jih vidimo v filmih pri kapetanih kakšnih gusarskih ladij.
Šantal je tako Lojze po Metliki in si pomagal z berglo, brez upa, da bi dobil žensko, ki bi ga marala za moža
Leta 1929 pa se je v metliški mladini nekaj zganilo. V čitalnici so priredili plesni venček. Ti plesni venčki so bili tiste dni imenitna meščanska zabava. Že v naprej je bilo treba kupiti knjižice s sporedom plesov, ki se bodo tisti večer plesali. Nato pa so fantje in drugi gospodje prosili svoje dame, da jih vpišejo v seznam svojih soplesalcev in tudi sami so v svojo knjižico vpisovali imena dam, ki so blagovolile, da bodo z njimi delile ples.
Ples je imenitno uspel. Bilo je kar precej čistega dobička, ki pa ga namenili za Lojzetovo nogo.
Lojze je dobil za tiste čase imenitno protezo s katero je lahko normalno živel in kar dobro hodil, brez bergle in palice. Res da je pri hoji tista proteza nekoliko ropotala, vendar ne preveč. Pri Fuxu Robertu se je nato Lojze priučil krojaštva, se oženil in imel tri si nove Tonita, ki je postal kot oče, krojač, Edija, ki je postal gradbeni tehnik in Davorina, ki pa je kmalu umrl.
*trgovski pomočnik, prodajalec
Če ste mogoče prezrli katerega od odlomkov iz neobjavljene knjige Zvonka Rusa Metličani 1, jih najdete s klikom na te naslove:
Avtomat za čokolado in žandarska božja mast
Le naprej, brez miru, za sokolskim praporom, 3. del
Le naprej, brez miru, za sokolskim praporom, 2. del
Le naprej, brez miru, za sokolskim praporom, 1. del
Fotosafari v Metliki leta 1933
Največja metliška znamenitost: Polde Knapfelj, 2. del
Največja metliška znamenitost: Polde Knapfelj, 1. del
Babji sejem in obisk bana Dravske banovine
V boj za dom in cesarja (3. del)
V boj za dom in cesarja (2. del)
V boj za dom in cesarja (1. del)
Vir: Odlomek iz neobjavljene knjige Metličani 1.
Zadnji blogi
Poglejte tudi
