Le naprej, brez miru, za sokolskim praporom, 1. del
Biti Sokol, to je pomenilo ponos, to je pomenilo biti junak. Sokol je moral biti plemenit, moral je biti zaveden Jugoslovan, to je pomenilo biti zaveden Slovan, to je pomenilo biti zvest domovini in svojemu narodu, biti pripravljen žrtvovati življenje za domovino. Skratka, biti Sokol, to je pomenilo nekaj naj, naj, nekaj super, nekaj velikega, veličastnega.
Sokolska ideja je bila nekdaj vsaj tako imenitna, kot druge velike ideje na svetu.
Sokoli so urili telo za napore, če bi bili napori kdaj potrebni, urili in jačali so duha, da bi bili sposobni vsakršnih žrtev, če bi bile potrebne. Sokoli so gojili duh slovanske vzajemnosti.
V Metliki so ustanovili Sokolsko društvo leta 1907. Največje zasluge za ustanovitev Sokolskega društva v Metliki so pripisovali Daku Makarju, gostilničarju in hotelirju iz Metlike, zelo spoštovanemu in vplivnemu človeku, narodnemu poslancu. Društvo so poimenovali Belokranjski Sokol in je bilo prvo v Beli krajini. Ohranjen je tudi prvi zapisnik tega društva.
Tako izvemo, da so bili v prvi odbor izvoljeni naslednji Metličani: Za starosto je bil izvoljen, kot se spodobi, Dako Makar, Jakob Franz je bil podstarosta, učitelj Leopold Morela je bil tajnik. Izgleda, da je bila, je in bo usoda učiteljev, da bodo večni neplačani tajniki vseh mogočih društev. Anton Podgornik, trgovec, je bil blagajnik, odborniki pa so bili še Anton Mucha, Rado Predalič, Ganglov zet in davčni uradnik, Rajmer Anton, trgovec in gostilničar, Kopinič Julij starejši in njegov brat Oton, ki je pozneje padel za cesarja. Poleg teh pa je bil za nekakšnega namestnika izvoljen Kremesec Franc ml. iz Metlike in pa Kobe Alojz in Štefanovič Uroš za pregledovalca računov.
Ustanovni člani pa so poleg navedenih bili še:
Grubar Srečko, Leopold Knapfelj, Trampuš Ivan, Hanzelj Žiga, Leopold Rajmer, Ferdo Gregelj, Škof Ivan, Cimerman Janko, Prus Franci, Jože Papič in Martin Muc.
Ker pa so morali imeti tudi Črnomaljci svoje Sokole, če so jih imeli Metličani, so tudi oni že naslednje leto ustanovili svoje društvo. Kljub medmestni tradiciji so bili črnomaljski Sokoli z metliškimi v prijateljskih odnosih.
Med Sokoli je morala vladati sloga, bratstvo in prijateljstvo. Med seboj so se naslavljali bratje in sestre in dokler so bili v krojih so se tikali. Ob svečanostih so nosili zelo lepe kroje: rdeče srajce brez ovratnikov, suknjiču so rekli po češko surka in je bil brez reverjev, nekakšne rjastorjave barve, navadno so ga nosili samo preko levega ramena in da jim ne bi padel, so ga izpod desne pazduhe privezovali z na poseben način pleteno vrvico. Na prsih so nosili trobojnico in napis kateremu društvu in kateri sokolski župi pripadajo. Hlače so bile enake barve kot surke. Imeli so tudi opasač s sponko s sokolskimi simboli. Kapa je bila črna z rdečim dnom in sokolskim peresom ali perutnico, najprej na desni strani kape. Pozneje, ko je postal Jugoslovanski Sokol državna organizacija, pa spredaj. Sokolu ostra konkurenca so bili Orli, ki so bili klerikalna opozicija.
Tudi ženske so sprejemali v društvo in mladino, to so bili naraščajniki in deca. Vsaka skupina je imela svojega vodjo in vaditelja. Na čelu društva je bil starosta društva, na čelu sokolske župe pa starosta sokolske župe. Društvo je imelo svoj vaditeljski zbor, telovadno sekcijo, dramsko sekcijo, knjižnico, orkester, tajnika, prosvetarja, gospodarja in upravni odbor ter knjižničarja. Skratka, organizacija kot treba.
Telovadna sekcija, ki je vključevala predvsem mlajše Sokole, je prirejala sokolske nastope. Sokoli so hodili na obiske k sosednjim sokolskim društvom, na izlete in veselice pa tudi na župske in zvezne zlete.
V društvu je bila uvedena skoraj vojaška disciplina in velika sramota je bila za vsakega Sokola, če so ga zaradi nediscipline odstranili za nekaj časa od vseh sokolskih aktivnosti ali celo izključili. Ohranjen je pismeni opomin članu društva, zaradi neprimernega vedenja v javnosti. Ukor - tu ni bilo šale niti za velike niti za male.
Metliški Sokoli so bili dolgo časa revno društvo, čeprav so bili v to društvo vključeni skoro vsi pomembnejši Metličani. Dobivali so se na Ivčevem vrtu, kjer so telovadili. Pod Ivčevim podom so imeli shranjeno tudi telovadno orodje. Končno pa jim je Prva dolenjska posojilnica odstopila prostor na grajskem vrtu za telovadišče in nekdanjo vrtnarijo za telovadnico.
To telovadnico so po svojih močeh opremili s telovadnim orodjem, imela je oder in galerijo. Od orodja pa so imeli drog, bradljo, konja, kozo, kroge in uteži raznih velikosti in teže.
V tej telovadnici so bivakirali vse do zgraditve Sokolskega doma, ki je bil brez dvoma največja zgradba v Metliki zgrajena med obema vojnama. Okrog te gradnje so se napletle vsemogoče štorije. Med drugim je najbolj zanimiva ta, da so dali temeljni kamen za dom svečano blagosloviti. Blagoslovil ga je takratni metliški prošt, doktor prava in inženir Stanko Dostal, Čeh po rodu in zaradi tega blizu sokolstvu, ki je na Češkem brez dvoma pomenilo predvsem narodnoobrambno organizacijo in ne zgolj pripadnost stranki, kot pri nas. S tem pa se je gospod prošt hudo zameril metliškim tercialkam, ki so ga tožile škofu v Ljubljano in zato ga je škof premestil. Na njegovo mesto pa poslal prošta nemškega viteškega reda Alfonza Klemenčiča, ki pa pozneje tudi ni imel v Metliki sreče. (Med vojno se je začel preveč mešati v politiko, pa so ga po vojni dali komunisti na zob.)
Se nadaljuje!
Če ste mogoče prezrli katerega od odlomkov iz neobjavljene knjige Metličani 1, jih najdete s klikom na te naslove:
Fotosafari v Metliki leta 1933
Največja metliška znamenitost: Polde Knapfelj, 2. del
Največja metliška znamenitost: Polde Knapfelj, 1. del
Babji sejem in obisk bana Dravske banovine
V boj za dom in cesarja (3. del)
V boj za dom in cesarja (2. del)
V boj za dom in cesarja (1. del)
Vir: Odlomek iz neobjavljene knjige Metlikčani 1.
Zadnji blogi
Poglejte tudi
