Metliški srez - mejni kamen v staroslavni zgodovini še bolj staroslavne Metlike (2. del)
Po vsem tem je bilo treba kost vreči tudi vesoljnemu metliškemu narodu. Pred občino je stal slavolok z napisom ZA BLAGINJO IN JEDINSTVO. Tu je mestni župan Ivan Golia nagovoril zbrano ljudstvo, se še enkrat zahvalil Engelbertu Ganglu in objavil, da je Engelberta Gangla mestni zastop proglasil za častnega občana mesta Metlike. Ljudstvo pa je poslušalo, kimalo z glavami in ploskalo.
Tudi belooblečena deklica ni manjkala, ki je novemu glavarju izročila šopek poljskega cvetja s simboličnim pomenom, naj bo zadovoljen s tem, kar nudi domača zemlja, ki jo sprejema pod svojo oblast Ljudstvo je spet zelo ginjeno ploskalo. Seveda so morali svoje povedati tudi Žumberčani. Njihov učitelj iz Radatovićev, Janko Smiljanić, je imel strašno govoranco in brez vina in rakije nazdravljal edinstvu Jugoslavije, kot najvišjemu idealu naroda. Ljudstvo pa je ploskalo.
Nato je metliška mestna godba, spet pod vodstvom sodnega kanclista Ivana Drobniča urezala pohodnico in razvila se je povorka gospode in ljudstva po vseh treh metliških trgih, prašnih sicer, saj je bilo sredi poletja, toda skrbno počiščenih. Karlevarisa so tako peljali na ogled Metlike. Nato pa do grada, kjer so čakali pevci in mu zapeli dobrodošlico. Ljudstvo pa je ploskalo. Metliški župan je glavarju izročil grajske ključe, kot kakšnemu osvajalcu, ki se mu mesto predaja na milost in nemilost. Spet je ljudstvo ploskalo. Nikjer pa ni zabeleženo, če je te ključe župan potegnil kar iz žepa ali jih je ves čas držal v roki. Mogoče pa jih je nosila v belo oblečena damica na blazinici iz rdečega žameta.
Skratka, glavar je ključe dobil in se napotil v svoje sobane. Zbranim pred gradom pa je skozi okno malo pomahal in imel govoranco, kot se ob takšnih priložnostih tudi spodobi. Po zahvali za lep sprejem, je pozdravil navzoče in med drugim rekel tudi to: "Sprejel sem v skrb to poslopje, sprejel vašo pravdo, ki jo hočem čuvati, kot zenico oka svoga. Iz te hiše se bo delila pravica, red in zakon." Tudi tokrat je ljudstvo ploskalo, le da nekoliko manj gromko.
Mogoče so pa zaslutili, da se za temi njegovimi diplomatskimi besedami nemara skriva grožnja, da je v njegovih rokah moč in oblast in da bo zajebaval ta metliški narod, če ne bo plesal, kot bo on žvižgal. Kdo bi vedel!
Popoldne je bil banket. V začetku svečan, kjer so za isto mizo sedeli zastopniki ljudstva, to se reče, župani občin, ki so sestavljale srez metliški in drugi oblastniki ter velikaši po volji naroda. Nazdravljali so glavarju in Jugoslaviji ter že rahlo vinsko ginjeni ugotovili, da je sicer položaj našega naroda v slabem položaju. Je pa srečna bodočnost naroda le v naši lepi Jugoslaviji, ki nam bo vzrasla kot konoplja iz požrtvovalnega dela za narod v skupnem delu vseh. Kakor nam Bog pomagaj. In spet so ploskali. Toda ploskalo ni več ljudstvo, ker na banket ni bilo povabljeno.
Kdo se ga je napil in kdo je odšel s tega banketa domov trezen, o tem seveda zgodovina modro molči, saj se ne spodobi, da bi bilo zabeleženo nekaj takega: Ko je bil svečani del banketa zaključen, so se ga vsi prisotni nažrli do grla. Gospod novopečeni srezki glavar ga je na hitro spil dober liter, zato mu je tako naglo stopilo v glavo in delalo težave v želodcu, da ga je morala njegova gospa odpeljati v posteljo, kjer je komaj do naslednjega jutra, ko je začel uradovati, prišel k sebi.
To sodi v privatno kroniko ne pa v zarešno zgodovino.
Seveda bi bil možen tudi takšen zaključek: Ves čas je bila družba okrog gospoda srezkega načelnika nadvse dostojanstvena. Vino so le po malem in z velikim užitkom pokušali, vmes pa moževali o prihodnosti in delali načrte za dobrobit Metlike in njenega ljudstva. Kot se spodobi v uglajeni družbi, sta gospod in gospa Karlevaris kmalu zapustila omizje in odšla k počitku, kajti naslednji dan ju je čakalo delo, ki zahteva silne umske napore in celega moža. Vsakdo lahko izbere svoj zaključek.
Za tega prvega metliškega srezkega načelnika so Metličani vedeli povedati, da je bil fin, uglajen gospod, ki je spodbujal Metličane k čim večji kulturni dejavnosti. Redno se je udeleževal vseh kulturnih prireditev. Imel pa je to navado, da je na vsako prireditev prišel natančno 15 minut pozneje, kot je bilo napovedano. Prireditelji so ga morali počakati in ko je prišel, se je predstava lahko začela. Očitno gospod Ernest Karlevaris ni poznal tistega reka, da je točnost - vljudnost kraljev. Zdi se mi, da od tod izvira tista nemarnost Metličanov, da se tu začenjajo skoro vse predstave in sestanki najmanj 15 minut pozneje kot so napovedane. Počakati je treba gospo Vladimiro Škofovo. Ko ta pride je vsem jasno, da ne bo več nikogar in zadeva se lahko začne.
Ernest na žalost ni dolgo užival metliških radosti. Kar kmalu ga je pobrala Matilda. Dne 27. avgusta 1933. leta ga je v pisarni, ko je ravno telefoniral zadela kap.
Metličani so ga pokopali pri sv. Roku z največjimi častmi. Tudi njegovo mrtvo truplo ni uživalo v Metliki zasluženega pokoja. Karlevarisova žena se je odselila in vzela ostanke moža s seboj.
Škoda, morda bi mu pa kdo od Metličanov le prižgal kakšno svečko v spomin kot jo včasih prižigajo tudi Ganglu.
28. avgusta 1931 je njegovo kraljevo veličanstvo, kralj Jugoslavije Aleksander I. Ujedinitelj podpisalo na Bledu ukaz o spremembi zakona o upravni razdelitvi Jugoslavije. Sreza Črnomelj in Metlika sta bila ponovno priključena k Dravski banovini in s tem seveda k uradno neobstoječi Sloveniji. S to razdelitvijo smo dobili v Dravsko banovino naše mile in drage sosede Žumberčane, ki so v marsičem dajali nekakšen podton vsemu, kar se je v Metliki dogajalo. Približno tako kot bi v odlično govejo juho kdo natresel majčkeno sladkorja. Saj bi bila juha še čisto užitna, ravno prav slana in mastna, ampak nekaj bi bilo v njej po čem bi se ločila od drugih ravno tako odličnih juh.
Veselje je bilo velikansko: Imeli smo svoj srez pa še v Dravski banovini. Ni čudno torej, da je napočilo silno veselje s harmonikami, tamburicami, godbami, kresovi in pokanjem možnarjev.
V časopisu pa je pisalo: Bog živi našega kralja Aleksandra, Bog živi Jugoslavijo! Pozdravljeni bratje, ki ste nas čakali in nas z veseljem sprejemate.
Že 5. novembra je Metliko obiskal sam ban Dravske banovine gospod Marušič in si na lastne oči ogledal bedo v kateri je živel naš človek in obljubil pomoč.
Sprejem g. Marušiča pa je bil v skladu z imenitno metliško tradicijo. Pred mestno hišo so mu, kot se spodobi, ponudili kruha in soli in še polič vina. Malo manj imenitnim so ponudili še čebule. Gospodu Marušiču le niso upali. Kaj bi pa rekla zvečer gospa banica: "Kar poberi se stari, saj smrdiš kot kak furman!"
Svirala je mestna godba in stric Markozakov je na Mestnem bregu streljal iz možnarjev. Bana sta pozdravila v imenu Sokolov, častni starosta metliškega Sokola, Dako Makar in v imenu belokranjskega naroda Jože Nemanič iz Želebeja. Nato je gospod Marušič v govoru v katerem je povedal, kako je ginjen, pozval Metličane naj se vendar udeležijo državnih volitev, ki so bile napovedane za 8. november. V Mestni hiši je nato Marušič poslušal želje in predloge, modro kimal, kaj obljubil, pa ne preveč, pa spet poslušal. Nato pa so šli vsi skupaj na pokušino vina.
Tudi o teh slavnih volitvah je treba kaj reči: V Beli krajini je bilo 6038 volilcev, glasovalo jih je 3206. Za Eugena Lovšina 1556, za Daka Makarja pa 1650. Za državnega poslanca v Belem gradu je bil torej izvoljen Makar. To izvolitev pripisujejo Vlahom, ki so seveda "svi glasali za svog čovjeka". Klerikalci so volitve bojkotirali. Vsi drugi pa v jok.
V začetku septembra je (po Karlovarisovi smrti) prišel za srezkega načelnika gospod dr. Josp Tomšič, za njim Matej Kakelj in za njim Dr. Hraševec Ostal je v Metliki komaj leto dni, ko je začelo ugašati sonce metliške svobode.
Metliški srez je bil ukinjen 13. avgusta 1936.
Če ste mogoče prezrli katerega od odlomkov iz neobjavljene knjige Zvonka Rusa Metličani, jih najdete s klikom na te naslove:
Metliški srez - mejni kamen v staroslavni zgodovini še bolj staroslavne Metlike (1. del)
Nogometna tekma Metlika - Črnomelj (in drugi metliški športni podvigi), 1. del
Plesni venček ali kako je Lojze dobil nogo
Avtomat za čokolado in žandarska božja mast
Le naprej, brez miru, za sokolskim praporom, 3. del
Le naprej, brez miru, za sokolskim praporom, 2. del
Le naprej, brez miru, za sokolskim praporom, 1. del
Fotosafari v Metliki leta 1933
Največja metliška znamenitost: Polde Knapfelj, 2. del
Največja metliška znamenitost: Polde Knapfelj, 1. del
Babji sejem in obisk bana Dravske banovine
V boj za dom in cesarja (3. del)
V boj za dom in cesarja (2. del)
V boj za dom in cesarja (1. del)
Vir: Odlomek iz neobjavljene knjige Metličani
Zadnji blogi
Poglejte tudi
