Nogometna tekma Metlika - Črnomelj (in drugi metliški športni podvigi)
Metlika je bila nekdaj športno mesto. Kaj vse so počenjali pod to firmo? Ko so šli iz ene gostilne v drugo, so iz čistega naprednega športnega navdušenja preskakovali drug drugega in pri tem divje navijali, da je moral priteči policaj, ker je mislil da kje gori. Iz čistega športnega užitka so prestavljali klopi in zamenjavali obrtnikom napisne table, da so potem zjutraj Metličani čudili, kako je kar naenkrat brivec postal kovač, kovač pa šuštar. Iz čistega športnega užitka so pod okno kakšne zakrknjene samice prinesli lestev in se je potem vsa Metlika režala. Uboga samička pa jokala v svoji sobici. Seveda če ni bila toliko pametna, da bi izjavila, da tudi ona lahko dobi fanta, le če hoče.
Ko se je pojavila kolesarska mrzlica, so morali vsi na kolo za zdravo telo. Vse nedelje, od jutra do večera so se vozikali po metliških ulicah. Tik za ritjo nič hudega slutečim pešcem pa divje zazvonili, da so ubogi pešci kar poskočili. Ti poskoki, kot so trdili, so krepili živce in trenirali mišice
Gospa Murnova je šport toplo priporočala svojim hčeram priporočila: »Dekleta, kar športa se primite. To danes največ nese« S kakšnim naglasom je to rekla, pa ne moremo zapisati.
Potem je bilo strašno moderno plavanje v Kolpi, kjer so metliške damice sramežljivo razkazovale noge. Kaj drugega, pa tako in tako ni bilo videti. Za to je poskrbela takratna moda. Plavali so na dva načina: športno in elegantiš. Športno se je plavalo tako, da je škropilo na vse strani. Pri tem je bilo treba primerno prhati in brcati s vsemi štirimi. Takemu plavanju so rekli krjavel (da, krjavel in ne kravl). Plavali pa so tudi po žabje in po pasje.
Elegantiš pa, hm, to je bila že umetnost. Skorja balet, kot v filmu Ples na vodi. Za takšno plavanje je bila mojster Vida Barletova, ki so jo Metličani in Metličanke občudovali še vrsto let celo po zadnji vojni, ko ni bila več rosno mlada. Treba je bilo plavati tako, da je voda le rahlo vzvalovila. Nad vodo pa je bilo treba imeti ne le glavo, pač pa tudi vrat in pol oprsja. To ne zna vsak. Vida pa je znala prav imenitno. Tiste ženske, ki so ji zavidale to veščino, so trdile, da se Vida samo dela. Sploh ne plava, ampak samo hodi po dnu, saj si v resnici ne upa v globoko vodo.
Kmalu po prvi vojni je tudi v Metliki izbruhnil nogomet. Vse je brcalo žoge, cunje, svinske mehurje in kdo bi videl konec vsem izumom, ki so nadomeščali pravo nogometno žogo z gumijasto »dušo in usnjenim plaščem, ki je bil na vrhu umetelno »zašniran« z usnjeno vezalko.
Potem so ustanovili nogometni klub z golmanom, kapetanom in člani. Horvat Tone, Okorn Tone, Mihelčič Silvo, Heningsman, Nemanič iz Želebeja in drugi. Sami vrli fantje in grozni nogometaši so bili to.
Ko so že mislili, da vse znajo so povabili v goste, koga drugega kot Črnomaljce in grozili, kako jih bodo natolkli. Nogometno igrišče je bilo v Logu na meščanski zemlji. Metliška mestna godba jim je zastonj igrala navdušujoče viže Emila Štolca. Pucelj, metliški sodavičar je prodajal šabeso in krahrle. Krahrle je bil ob takih priložnostih nadvse pomembna pijača. Menda so mu drugod rekli pokalica. Bila pa je le močno gazirana, rdeče pobarvana voda v močni steklenici, ki jo je zapirala steklena kroglica. Le to je notranji pritisk držal kot zamašek. Če si hotel do pijače, si moral pritisniti na kroglico. Ko se je steklenica odprla, je močno počilo. Zato so ob različnih priložnostih od navdušenja odpirali krahrle. Metanje petard in pasjih bombic je bilo najstrožje prepovedano. Prodajali so tudi pivo in metliški sladoledar, le kdo bi si zapomnil njegovo ime, je prodajal sladoled. Ve se le, da je imel lepo ženo, ki se je le poredko prikazala iz hiše in je bila oblečena v rdeče svetleče dimije. Ta sladoledar, ki je po mnenju Metličanov živel revno kot cerkvena miš, je pririnil svojo 'kišto' sladoleda, da bi vendar kaj zaslužil. Tudi vstopnice so prodajali, da bi po tekmi imeli utrujeni nogometaši za pijačo pri Voljavcu. Tam so se tudi sicer navadno zbirali, pa bolj zaradi Voljavčevih deklet, kot pa zaradi vina.
Žogobrcarji obeh moštev so se postavili v vrsto druga nasproti druge, kot so takrat strogo določala pravila in pozdravili publiko, nato pa še nasprotno moštvo. Črnomaljci, ki so se zavedali svoje prednosti, čeprav so bili na tujem terenu, so se vedli sila mirno in dostojanstveno, skoro pokroviteljsko. Morali so skrbeti za čast svojega mesta na njim tradicionalno neprijaznem področju.
Sodnik je vrgel v zrak dinar in kapetana sta izbrala svojo polovico igrišča. Črnomaljcem je, kot gostom, pripadal prvi udarec in glej ga vraga…. (nadaljevanje prihodnjič)
Če ste mogoče prezrli katerega od odlomkov iz neobjavljene knjige Zvonka Rusa Metličani 1, jih najdete s klikom na te naslove:
Plesni venček ali kako je Lojze dobil nogo
Avtomat za čokolado in žandarska božja mast
Le naprej, brez miru, za sokolskim praporom, 3. del
Le naprej, brez miru, za sokolskim praporom, 2. del
Le naprej, brez miru, za sokolskim praporom, 1. del
Fotosafari v Metliki leta 1933
Največja metliška znamenitost: Polde Knapfelj, 2. del
Največja metliška znamenitost: Polde Knapfelj, 1. del
Babji sejem in obisk bana Dravske banovine
V boj za dom in cesarja (3. del)
V boj za dom in cesarja (2. del)
V boj za dom in cesarja (1. del)
Vir: Odlomek iz neobjavljene knjige Metličani
Zadnji blogi
Poglejte tudi
