Metliška slaba vest - Engelbert Ladislav Gangl
Metličani, naj vas vrag pocitra. Prekleto, da je imel prav tisti filozof, ki je trdil, da je nehvaležnost plačilo tega sveta.
Gangli so se v Metliki pojavili v 19. stoletju, torej niso bili prav stara metliška familija. Bili pa so trdni purgarji, ponosni na svojo Metliko in za nič na svetu ne bi hoteli biti kaj drugega. Danes bi rekli, pravi zapozneli romantiki.
Med metliškimi Gangli je treba omeniti vsaj tri Gangle:
Leopolda Gangla, bil je tajnik metliške mestne občine, poznan pa je predvsem kot strašen gasilec in čitalničar. Njegov brat je bil Alojz Gangl, verjetno največji slovenski kipar svojega časa. Leopoldov sin in Alojzov nečak pa je bil Engelbert Ladislav Gangl.
O tem Ganglu je treba povedati kaj več in to toliko prej, ker je šel v Metliki po krivici skoraj v pozabo. Le redki se ga še spominjajo in vse manj se tudi med njimi govori o njem.
Rojen je bil leta 1873. Bil je učitelj in pozneje šolski nadzornik.
Bil je pesnik, pripovednik, dramatik in urednik. Kot literatu mu literarni zgodovinarji ne pripisujejo pomembnejšega mesta. Pesmi so res nekoliko naivne, privzdignjene in po sili hočejo biti umetniške. Podobno je s proznimi teksti. Menda je edino delo, ki mu tudi literatura priznava vrednost, drama Sin. Vendar pa, če upoštevamo, da se v literaturi Engelbert Gangl ni ravno štulil med umetnike in je pisal bolj iz notranje potrebe in za razne priložnosti, lahko mirno rečemo, da se njegova dela kar prijetno berejo.
Bil je ustanovitelj, glavni urednik in glavni pisec mladinskega časopisa Zvonček, ki je izhajal vse do vojne. Kot pisec za mladino je izdal 10 knjižic s skupnim naslovom Moja pot. V teh spisih veliko piše o Metliki in njenih ljudeh in idilično opisuje tudi življenje v Metliki. Bil je pač nepoboljšljiv romantik in v vsem je videl neko idiliko.
Če bi ga Metličani nekoliko pozabili zaradi njegove literature, jim navsezadnje niti ne bi mogli zameriti, saj premalo berejo knjige. Raje imajo knjižice, posebno hranilne, devizne in čekovne.
Morda se bo kdaj našel kakšen literarni zgodovinar, ga ponovno odkril, se o njem razpisal, napravil magisterij in doktorat in Engelbert Gangl bo dobil svoj pošten sedež na slovenskem Parnasu in ne le pručko kje za vrati.
Res je, da imamo v Metliki muzejsko društvo, ki je pod vodstvom prof. Jožeta Dularja poskrbelo, da mu je na rojstni hiši vzidana vsaj spominska plošča.
Gangl je bil brez dvoma velik Metličan. Bil je dober govornik. Bil je organizator sokolstva na Slovenskem, Bil je starosta Zveze Sokolov Jugoslavije in takrat, ko je sokolstvo postalo kraljeva organizacija, je postal prvi podstarosta Jugoslovanskega Sokola, kajti čast staroste je pripadala kralju osebno.
Kot podstarosta Sokola je imel dostop do kralja, najprej do Aleksandra in pozneje do Petra. Menda sta si bila z Aleksandrom zelo blizu. Tako blizu, da njuni stiki niso bili vedno samo protokolarni.
Verjetno, vsaj govorilo se je tako, je največja Ganglova zasluga, da je leta 1931 Metlika dobila sedež lastnega sreza, ki je obsegal sedanjo občino Metlika, občino Črešnjevec in pa žumberačko občino Radatovići. Kot priznanje te zaslu-ge, ki je za takratne Metličane pomenila višek izpolnjenih želja, saj so postali neodvisni od Črnomlja, je bil Engelbert Gangl imenovan za častnega meščana mesta Metlike.
Pravijo, da se je zgodilo tako: Kot podstarosta Sokola je slavil menda rojstni dan. Sokol mu je v Beogradu priredil banket na katerem ga je kralj Aleksander vprašal, kakšno darilo si želi za ta svoj praznik in Gangl je želel, da njegovo rojstno mesto dobi okraj. Kralj ni snedel besede in dosegel je spremembo politične razdelitve. Gangl je natančno vedel kje Metličane čevelj najbolj žuli, kajti biti v črnomaljskem okraju, je bila za Metličane prava mora in ponižanje.
Ni čudno, če so Metličani podelili Ganglu častno meščanstvo tistega dne, ko je v metliškem gradu začel deliti pravico prvi metliški okrajni glavar Ernest Karlevaris.
Ko so Metličani gradili vodovod je Gangl zastavil svoj vpliv, da so dobili tudi od države dotacijo. Res ne veliko, pa vendar. Ko so gradili Sokolski dom, je Gangl Engelbert dosegel, da je Zveza Sokolov Jugoslavije primaknila krepko dotacijo, pa tudi sam je za Sokolski dom posegel globoko v svoj lastni žep, pomagal pa je tudi s posojilom, ki mu ni bilo nikoli vrnjeno. Poskrbel je, da je kralj poklonil metliškemu sokolskemu domu čudovito temnordečo žametno zaveso. Poskrbel je, da se je v Metliki začel graditi Dečji dom kraljice Marije, kjer naj bi imela prostor otroška kolonija in pa klimatskega zdravljenja potrebni otroci. To je tista zgradba, če slučajno kdo ne ve, kjer je danes knjižnica.
Še in še bi lahko naštevali Ganglove zasluge za Metliko.
Ko se je leta 1940 poslovil od aktivnega dela, (kot šolski nadzornik je bil upokojen že prej), se je za stalno naselil, kje drugje, kot v svoji ljubljeni Metliki. Metličani so mu ob prihodu pripravili na trgu ovacije z baklado in svečano dobrodošlico z muziko in petjem.
Postal je predsednik upravnega odbora Prve dolenjske posojilnice. Njegova beseda, poštena in nepristranska, je v Metliki zalegla skoro toliko kot županova. Pravijo, da so se o Ganglu iz spoštovanja Metličani pogovarjali samo šepetaje.
Prišla je vojna in Engelbertova slava je začela temneti. Kmalu po prihodu Italijanov so okupatorji priredili za takratne ugledne Metličane nekakšen spre-jem in nanj povabili tudi Gangla. Gangl se je tega sprejema udeležil, se nekoliko napil težkega italijanskega vina in bil zelo razpoložen. To so Ganglovi pozneje zanikali, vendar pa se je ohranil dokaz: kratka beležka na Ganglovem koledarju, ki ga hrani Belokranjski muzej. Tudi Metličani so mu to zamerili, saj je le nekaj tednov pred tem, ob Petrovem prevzemu oblasti 26. marca, govoril zelo navdušujoče o kralju, Jugoslaviji in jugoslovanski vojski, ki je bojda sposobna odbiti vse sovražnike. Komunisti, ki so pripravljali upor, so to izkoristili in hoteli prikazati Gangla kot človeka, ki se je solidariziral z okupatorjem, da bi na ta način omajali njegov ugled in vpliv na odločitev Metličanov. Vedeli so, da je Gangl načeln, pokončen mož in da ne bo na ljubo komunistov menjal svojih nazorov, zato jim je bil napoti.
Menda so celo sklenili, da ga bodo, kot so to takrat rekli, likvidirali ali justificirali.
Gangl je hodil skoro vsak dan na svojo pristavo k svetemu Roku, tu naj bi nanj izvršili atentat. Kdo naj bi to opravil ni mogoče točno reči. Tisti, ki bi kaj vedeli, pa niso bili nikoli pripravljeni o tem povedati kaj več. Danes so ti ljudje že vsi v mrtvi. Menda so Ganglu že postavili zasedo pa ga, kot nalašč, ravno takrat ni bilo.
V ozadju tega poskusa umora je bil verjetno takratni sekretar partije za Belo krajino Ivan Novak - Očka, čevljar po poklicu, za revolucionarja pa izšolan v NKVD v Sovjetski zvezi. O zadevi so menda poročali tudi višje in je za njo izvedel tudi takratni sekretar partije za Slovenijo, Boris Kidrič, ki je preprečil ta umor.
Od takrat so dali Ganglu mir, vse do prihoda partizanov v Metliko.
Januarja 1944 se je pri Ganglu, s soglasjem Borisa Kidriča, oglasil France Lubej, nekdanji sokolski funkcionar, ki ga je Gangl še iz tistih sokolskih časov dobro poznal. Gangl je pomagal Lubeju do službe v sokolski organizaciji, pozneje pa sta imela hud konflikt, zato tudi drug o drugem nista imela posebno dobrega mnenja
Lubej je prosil Gangla, naj za partizanski časopis v imenu nekdanjega vodstva Sokolov napiše izjavo, s katero naj bi pozval Sokole v boj proti okupatorju. Ker je bilo to že po zasedanju AVNOJ-a, naj bi se odrekel tudi kralju.
Gangl je najprej rekel, naj kar Lubej napiše kar hoče, ker meni, da bo to najbolje opravil, on bo pa izjavo podpisal. Drugega dne, ko je prišel Lubej skupaj z Jerasom ponovno h Ganglu, mu je Gangl izročil izjavo pisano po načelih Tyrševega nauka in takšna izjava ni bila v skladu z Lubejevimi nameni in zato ni bila nikoli objavljena. Objavljena pa je bila druga sokolska izjava s podpisi mnogih Sokolov, toda brez Ganglovega.
Spomladi ali poleti istega leta je prišel na obisk h Ganglu še neki partizanski politik s katerim sta imela dolg pogovor, kjer naj bi Gangl obrazložil svoje poglede na narodnoosvobodilni boj. Toda Gangl je bil previden, kar je razumljivo, saj ni mogel zaupati organizaciji, ki mu je nedavno stregla po življenju. Izrazil je le zadovoljstvo, da se je veliko Sokolov udeležilo boja proti okupatorju. Seveda je vedel, da se za osvobodilno vojno skriva revolucija, ki jo v bistvu vodi kominterna. Ta razgovor in še nekateri drugi razgovori z drugimi predvojnimi politiki so nato izšli v posebni brošuri. Gangl je bil nato spet pozabljen vse do sporazuma med Titom in Šubašičem, ko so ga potrebovali kot kraljevega človeka, da bi javno pokazali, da je sporazum resna in poštena zadeva. Vendar do politike Gangla niso več pustili. Zadovoljiti se je moral s sedežem v odboru obnovljenega Rdečega križa Slovenije.
Se nadaljuje ...
Če ste mogoče prezrli katerega od odlomkov iz neobjavljene knjige Zvonka Rusa Metličani, jih najdete s klikom na te naslove:
Belogardisti od Doltarjev hočejo dušo (Po pripovedovanju Zvonka Doltarja)
Metliški župan preizkuša Bračikovo tehtnico
Kdo so metliški blagorodni purgarji
Gospod Malešič dobi župansko čast in s tem izbruhnejo v Metliki epohalne spremembe
Sveti Pust - največji metliški praznik (2.del)
Sveti Pust - največji metliški praznik (1.del)
Gospoda Murnovi in njihove štorije
Stari Mate ali stric Slobodnik
CENEK, SKOT “EINGELC”, NI DOBIL MAŠINCE, ZATO SE JE JANKO KESAL
Ko zagledaš se ne ustraši, to so orjunaši naši
O zeleni bratovščini pa vse dobro
Metliški srez - mejni kamen v staroslavni zgodovini še bolj staroslavne Metlike (2. del)
Metliški srez - mejni kamen v staroslavni zgodovini še bolj staroslavne Metlike (1. del)
Nogometna tekma Metlika - Črnomelj (in drugi metliški športni podvigi), 1. del
Plesni venček ali kako je Lojze dobil nogo
Avtomat za čokolado in žandarska božja mast
Le naprej, brez miru, za sokolskim praporom, 3. del
Le naprej, brez miru, za sokolskim praporom, 2. del
Le naprej, brez miru, za sokolskim praporom, 1. del
Fotosafari v Metliki leta 1933
Največja metliška znamenitost: Polde Knapfelj, 2. del
Največja metliška znamenitost: Polde Knapfelj, 1. del
Babji sejem in obisk bana Dravske banovine
V boj za dom in cesarja (3. del)
V boj za dom in cesarja (2. del)
V boj za dom in cesarja (1. del)
Galerija
Vir: Odlomek iz neobjavljene knjige Metličani
Zadnji blogi
Poglejte tudi
