Ko zagledaš se ne ustraši, to so orjunaši naši

Tisto orjunaštvo iz dvajsetih let našega stoletja, o katerem so se po drugi vojni toliko razpisali, se v Metliki ni nikoli prijelo. Nekaj ljudi, prišlekov, se je sicer res navduševalo do te mere za jugoslovanstvo, da so bili pripravljeni odreči se lastne narodnosti in postati zavedni Jugoslovani. Razglašali so se za kremenito jedro, za smetano bodočega jugoslovanskega naroda. Sicer pa ni čudno, saj smo bili za jugoslovansko oblast Slovenci le eno od jugoslovanskih plemen in ne narod. Kot bi se vrnili za 1500 let nazaj, v čas naseljevanja!

Eden takšnih zapoznelih metliških orjunašev, že s konca tridesetih let, je bil pismonoša Prešeren. Drugače, kot pravijo, je bil kar v redu možakar. Le jugoslovanstvo mu ni smel nihče omeniti, ker je takoj prišel v ogenj in govoril o silni Jugoslaviji s silnim in močnim jugo-slovanskim narodom.

Metliškim fantom je bilo tega pretiranega jugoslovanstva dovolj, pa so premišljevali, kako bi mu jo zagodli. Trgovski pomočnik, ki je delal pri Grabrijanu, je prinesel zabojček od kvasa, ki je imel standardne mere (30 x 20 x 10 cm). Fantje so se v ta zabojček podelali, ga napolnili do vrha in nato zabili ter zavili. Naredili so lep paket, vanj vložili kartonček z na-pisom: KO ZAGLEDAŠ SE NE USTRAŠI, TO SO ORJUNAŠI NAŠI. Paket so zapečatili. Nanj so napisali še Prešernov naslov in ga odložili na pisemski nabiralnik, ki je bil pritrjen na Pečaričevo hišo na placu.

Drugi dan je Prešeren našel paket in ni si mogel kaj, da ga ne bi takoj odprl. Šel je v Martinkovo trgovino, kjer so se takoj zbrali trgovski pomočniki, ki so za zadevo seveda vedeli. Nič niso rekli, le režali so se. Prešeren pa je bil močno užaljen. Posebno še, ko so mu rekli, naj paket pa le kar sam pospravi, saj je njegov.

Na placu se je nato dvakrat ozrl, če ga slučajno kdo ne gleda in vrgel zabojček po tleh. Vest o celotnem dogodku se je hitro raznesla vest po Metliki

Čez dva dni je Prešeren iz občine dobil račun za čiščenje namerno onesnaženega mesta.

Cestni pometač se je namreč pritožil pri županu, da mora za Prešernom pospravljati vso svinjarijo. Župan je iz občinske blagajne dal za liter vina, da pometač ni več godrnjal. Seveda je vedel, da bo Prešerna oglobil za pet litrov.

Če ste mogoče prezrli katerega od odlomkov iz neobjavljene knjige Zvonka Rusa Metličani, jih najdete s klikom na te naslove:

Strelišče v Majlontu

Čudež v Logu

Župan Malešič gradi vodovod

O zeleni bratovščini pa vse dobro

Metliški srez - mejni kamen v staroslavni zgodovini še bolj staroslavne Metlike (2. del)

Metliški srez - mejni kamen v staroslavni zgodovini še bolj staroslavne Metlike (1. del)

Bogec je šel v Karlovec

Nogometna tekma Metlika - Črnomelj (in drugi metliški športni podvigi), 1. del

Metliške gostilne

Plesni venček ali kako je Lojze dobil nogo

Avtomat za čokolado in žandarska božja mast