O zeleni bratovščini pa vse dobro
Zelena bratovščina je čisto poseben ferajn*. Nikdar ne veš natančno, kdaj govorijo resnico, kdaj mislijo, da govorijo resnico, kdaj bi radi govorili resnico, kdaj ne morejo govoriti resnice, kdaj ne znajo govoriti resnice in kdaj nočejo govoriti resnice. Vse to je pri njih tako zapleteno, da niti sami tega ne bi razvozlali, ko bi tudi hoteli.
Ko začno pripovedovati svoje štorije, si jih nikar ne poskušaj zapomniti, ker boš drugi dan od istega lovca isto štorijo slišal čisto drugače. Vsi so največji stezosledci, vsi so najboljši strelci, vsi imajo najboljše pse, vsi imajo najboljše puške in vsi imajo najlepše ženske za dekleta, žene ali ljubice.
Če še niste lovec, pa bi radi bili, trikrat prej premislite. Z lovstvom je tako, kot z alkoholom. Ko se ga boste navadili, vas niti hudič več ne odvadi.
Lepo pa bo, ko boste umrli kot lovec. Vsa vaša zelena druščina se bo zbrala okrog pokopališča in od žalosti za vami streljala, kot da bi se začela vojna. Na krsto vam bodo s svojih klobukov zmetali smrekove vršičke in z lovskim rogom vam bodo tako milo zatrobili, da se vam bo še v trugi milo storilo.
Tudi o metliških lovcih krožijo številne štorije.
Šli so metliški lovci na lov. Ne da bi kaj ustrelili. Bolj zato, da bi se za nekaj ur rešili svojih ljubeznivih gospa žena in njihovega ščebetanja. Tako so pohajali po gozdu in bili na svežem zraku. Potem pa so se dogovorili in se zbrali v Drašičih pri zidanci Guština Gustelna s hišne številke 1.
To je bil imeniten možak in lovci so to vedeli. Razvezali so svoje nahrbtnike in izvlekli klobase in kruh, Guštin jim je pa natočil “draščana”, za katerega so trdili, da teče kot olje in Gustelnu je takša pohvala metliške gospode sila prijala.
Sedijo, se pogovarjajo, ugibajo, kdo je dober strelec in se čudijo, kako to, da ničesar ne ustrelijo, čeprav jim večkrat pride na muho zajček ali lisica.
Pa vzame prvi lovec svoj klobuk, pa ga obesi na kol pred zidanico, pomeri, ustreli, gre gledat, pa nič. Tudi luknjice ni imel od šibre.
Strelja v svoj klobuk drugi lovec, spet nič, strelja tretji - nič.
Se je smejal Guštin in jih dražil, da na deset korakov ne bi zadeli niti vola v vamp.
Pa so rekli lovci: "Dobro, pa ti streljaj, če misliš, da si boljši strelec od nas."
Obesi Guštin svoj klobuk na kol, Weiss Poldič mu da puško in patron. Guštin pomeri in - pok. Od zakmašnega klobuka je na kolu ostalo bore malo. Bil je ves prevrtan, kot rešeto.
Šele tedaj je prišel Guštin k sebi in pogruntal, da so ga ves čas vlekli in streljali s slepimi naboji, le njemu so dali naboj poln šiber.
Nastala bi zelo huda zamera, pa jo je rešil takratni metliški župan Malešič - tudi lovec, ki je rekel Guštinu, naj ob priliki pride k njemu. Mu bo dal drugi klobuk, ker jih ima več, pa jih skoro ne nosi.
Pozneje je ta Malešič pripovedoval, da je bila šala in hec ob njej vredna tri klobuke, ne le enega.
Ko se je to razvedelo, Guštin še nekaj časa ni imel miru. Ker pa se ni jezil, ampak je celo sam vso štorijo pripovedoval s primerno zabelo in se celo hvalil, da je edini Draščan, ki nosi županski klobuk, so ljudje odnehali.
* združba
Če ste mogoče prezrli katerega od odlomkov iz neobjavljene knjige Zvonka Rusa Metličani, jih najdete s klikom na te naslove:
Metliški srez - mejni kamen v staroslavni zgodovini še bolj staroslavne Metlike (2. del)
Metliški srez - mejni kamen v staroslavni zgodovini še bolj staroslavne Metlike (1. del)
Nogometna tekma Metlika - Črnomelj (in drugi metliški športni podvigi), 1. del
Plesni venček ali kako je Lojze dobil nogo
Avtomat za čokolado in žandarska božja mast
Le naprej, brez miru, za sokolskim praporom, 3. del
Le naprej, brez miru, za sokolskim praporom, 2. del
Le naprej, brez miru, za sokolskim praporom, 1. del
Fotosafari v Metliki leta 1933
Največja metliška znamenitost: Polde Knapfelj, 2. del
Največja metliška znamenitost: Polde Knapfelj, 1. del
Babji sejem in obisk bana Dravske banovine
V boj za dom in cesarja (3. del)
V boj za dom in cesarja (2. del)
V boj za dom in cesarja (1. del)
Vir: Odlomek iz neobjavljene knjige Metličani
Zadnji blogi
Poglejte tudi
