Župan Malešič gradi vodovod
Da je bil vodovod stoletna želja Metličanov je menda menda jasno. Vlačiti vsak dan vodo v breg iz Obrha s škafi na glavah je bila huda tlaka za ženske. Preskrba hiš z vodo je bilo namreč žensko opravilo. Mestni vodnjak pod grajskim vrtom na spodnjem trgu, ki ga je dal leta 1847 kopati takratni mestni sodnik Franc Guštin, stvari sploh ni reševal. Bog ve, zakaj so ga opustili in zaprli. Načrti vodovoda na samopogon so ostali le na papirju. Naši ljubi prednamci se pač niso pretirano sekirali. Hoteli so, da ostane po starem.
Na srečo pa je bil župan Ivan Malešič za tiste čase prava izjema. Bil je poln načrtov in tudi energije, da se je uresničevanja načrtov tudi lotil. Imel je to srečo, da mu odborniki niso preveč nasprotovali.
V tistih kriznih časih se lotiti takšnega podviga, kot je mestni vodovod, ni bila šala. Mogoče je bila srečna okoliščina, da je ravno takrat imela Metlika po milosti kralja Aleksandra svoj srez in ni bilo treba milosti prositi v Črnomlju.
Mnoga pota je opravil Malešič, da je za svoj načrt pridobil najprej pomembne Metličane, ki so kjerkoli v takratni Dravski banovini imeli kakšen vpliv. Priznati je treba, da mu je pri vsem tem načrtu pomagal naš narodni poslanec Dako Makar, zelo spoštovan Metličan, sicer pa žumberškega rodu. Tudi Makar je imel to srečo, da se je z njegovim hotelom in gostilno ukvarjala predvsem njegova energična žena Agata, medtem ko se je šel on politiko.
Zanj trdijo, da je nekoč v beograjskem par-lamentu izjavil znamenite besede: "Bračo Srbi, vi nas pljačkate!" Zaradi tega je pri oblasteh prišel v hudo zamero. Ta zamera je bila menda tako huda, da so mu sicer še pošiljali tiste dinarje, ki so mu kot narodnemu poslancu pripadali, na seje parlamenta pa ga niso vabili več.
Malešič je gotovo v ljubljanskem banskem dvoru očistil mnoge kljuke, predno je prišel do pravih ljudi, ki so mu obljubili pomoč.
V svoj načrt za pridobitev potrebnih denarjev je pritegnil še Martina Bajuka, ki je bil banski svetnik, Gangla Englberta, ki je, kot podstarosta Zveze Sokolov Jugoslavije, imel poznanstvo v Beogradu, pa gospoda metliškega srezkega načelnika Hrašovca. Očitno pa je prodrl vse do takratnega bana Dravske banovine Marušiča in podbana Pirkmajerja. Alarmiral je banski higijenski zavod in zbral naslednja sredstva, ki jih navajam zato, da se bo vedelo s kako majhnimi sredstvi in s kako velikim pogumom in občutkom za realnost se je Malešič lotil dela: Državi fond za javna dela je primaknil 25.OOO din. 100.000 din je dal banovinski fond za javna dela. Higjenski zavod je dal vodovodni material v vrednosti 50.000 dinarjev, poleg tega pa še 90 metrov 80 mm širokih cevi, ki so bile vredne 7.000 dinarjev.
Seveda je bilo vsem kmalu jasno, da bo denarja premalo. Malešič in njegovi svetovalci so najeli še dodatne kredite, ki bi jih pozneje vračali iz denarja, ki bi se zbral od vodarine.
Ti krediti so bili najeti pod sila neugodnimi pogoji in meščani so morali jamčiti s svojim premoženjem, da bo mesto te kredite tudi vrnilo. Mesto pa je jamčilo meščanom na ta način, da jim je na zemljiški knjigi vknjižilo tal* v Logu. Dogovor je bi: Če bi banka za poravnavo dolga odvzela meščanom del premoženja, jim ga bo mesto vrnilo s talom v Logu.
Dne 21. avgusta 1934 so se dela končno začela. Brez dvoma je bil to eden izmed tistih dni v zgodovini mesta Metlike, ki si jih velja zapomniti in bi jih bilo treba vklesati v kamen. Kot je rekel pesnik : "Reka odteka, toda kamen pomni!"
Kako je potekala otvoritev del si lahko mislimo in verjetno se ne bomo veliko zmotili, saj so si takšne svečanosti zelo podobne. Toda tokrat je šlo za metliški vodovod in ni čudno, da se je v Obrhu pri izviru zbralo vse , staro in mlado, kar je le moglo priti. Tu je bil zbran celoten mestni odbor z županom. Prišel je srezki načelnik dr. Fran Hrašovec, narodni poslanec Dako Makar, gospod Englbert Gangl, metliški prošt in župnik gospod Gregorij Cerar in mestni gospodarski odbor, kot gospodarski del meščanske skupnosti. Ko so bili vsi tako lepo zbrani, je gospod Malešič imel sila imeniten govor, poln okraskov in zahval, kot se ob takšni priložnosti spodobi, Med drugim se je zahvalil gospodoma Riku Fuxu in dr. Banu iz Ljubljane, ki sta tudi veliko pripomogla, da se je gradnja lahko začela. Nato je, kot je prav ob takšnih slovesnostih, gospod župan sam in osebno zasadil prvo lopato v zemljo in s tem začel gradnjo. Tudi povabljeni gostje niso hoteli zaostajati. Tudi oni so zasajali lopate in imeli kratke govorance.
Zlobneži so pripomnili, da je bilo toliko zasajanja lopat, da so se že bali, da bodo gostje izkopali ves jarek za vodovod in bo dela za druge zmanjkalo.
Po otvoritvi del je bil krajši sprejem za izbrane in posebej povabljene v Makarovi gostilni.
Takoj, ko so gostje odšli, se je delo resno začelo. Malešič je bedel nad tem delom noč in dan in skrbno prešteval denarje.
Dela so dobro napredovala in do decembra so očistili zajetje Obrha vse do žive skale. Po osmih metrih kopanja so naleteli na manjšo kraško dvoranico z globokim tolmunom vode. Tu so naredili vrata in pred njimi očistili in pripravili prostor za strojnico. Položili so cevi do Veselice, izkopali rezervoar in ga zabetonirali ter položili glavni cevovod do Obrtnega doma na Gornjem ali kot so mu tudi rekli na Šolskem trgu.
Vodovod je bil v skoraj dograjen naslednje leto in izročen v uporabo Metličanom. Pozneje pa so ga podaljševali.
Problemi z vodovodom in njegovim izkoriščanjem pa so se pravzaprav šele zdaj začeli.
Mesto je poskrbelo za javne pipe in hidrante. Ker teh pip v Metliki ni več in mora človek, ki se mu ravno ne seda v gostilno, trpeti žejo. Ker pa se nekako ne spodobi, da bi prosil gostilničarja, ki sicer tudi živi od vode, za kozarec vode, je prisiljen, da popije vsaj špricar. Takrat pa je samo stopil do pipe in se do mile volje zastonj napil sveže, čiste in zdrave obršnice. Da pa ne bi preveč razlivali vodo po nepotrebnem, so postavili takšne pipe, da je tekle voda le toliko časa, dokler je kdo pritiskal na ročico. Da ne bi otroci razlivali vode, je bilo to ročico treba kar s precejšnjo silo pritiskati.
Takšne pipe so bile na Hribu pri Starihatovi hiši, v Požegu pri Koželjevi hiši in pri Sopšičevi hiši, na Šrangi pri Ivanetičevi hiši, na Cancenbergu pri Kolbeznovi hiši, na Majerju pri Bračikovi hiši, na Strnišču pri Črničevi hiši, na Dragah pri Ogulinovi hiši blizu Urhove kovačnice in v Zadnji gasi pri Weissovi hiši. Navadne pipe pa so bile na šoli, pod grajskim vrtom in pri Korenovi trgovini.
Skupaj torej 12 pip, čeprav so jih imeli prvotno v načrtu le 6. Mesto je dobilo takrat tudi 10 hidrantov za potrebe gasilcev in za pranje cest.
To pranje pa se v Metliki ni dogajalo. Mesto je imelo pometače, ki so skrbno čistili ulice in trge in pobirali gnoj, ga prodajali ter si z njim nekoliko doštukali skromno plačo.
Najbolj znani čistilci mesta, kar ni takrat nihče smatral za sramotno delo, so bili France Morat, Ivan Barbič, ki so mu rekli tudi Hudak in Kompare Vincenc, ki so mu rekli Cenek.
Tudi za slučajne potnike in sejmarje ter cigane in druge je bilo poskrbljeno. Na vse pipe so z verižico pritrdili pločevinaste lončke, ki pa so imeli špičasto dno, da jih doma kakšni “uzmoviči” ne bi mogli uporabljati, ker se niso dali postaviti na mizo ali na drugo podlago. Tudi ti lončki niso nikjer in nikdar dočakali svojega naravnega konca. Kljub vsemu so jih pokradli. Potem pa so morali slučajni vodopivci piti kar z dlani.
O gradnji metliškega vodovoda je krožila znamenita anekdota, ki jo je ob vsaki priložnosti pripovedoval Darček Flajšman.
Gledal je stari Weiss "od cerkve", da nekaj od Obrha kopljejo proti Veselici, pa je povprašal soseda, kaj se to dogaja. Sosed mu je pojasnil, da kopljejo za vodovod, da ne bodo rabile ženske po vodo v Obrh. Weiss nekaj časa gleda, zmiguje z glavo, potem pa izjavi: "Svet še ni videl takšnih bedakov kot so Metličani. Kdo je pa že videl, da bi voda tekla v hrib." Nihče ga ni mogel prepričati, da bo zadeva delovala. Nemara so mu prav zaradi tega postavili pred hišo pipo, da je lahko vsak dan posebej preizkusil, če voda res še teče v hrib.
Seveda pa si Metličani še dolgo niso mogli privoščiti vodovodnih pip v stanovanju. Kdor je to želel, je moral zaprositi občino, in ta mu je dovolila ali pa tudi ne. Vodarina se je plačevala kar po glavi prebivalcev. Kdor je imel pipo v stanovanju je plačal po višji tarifi, za kopalnico pa še poseben dodatek. Živino je bilo najstrožje prepovedano napajati pri vodovodnih pipah. Njihovi lastniki so jo morali gnati na napojišče v Obrh. Navadno trikrat na dan.
Zdi se mi, da bi lahko za časa županovanja Ivana Malešiča prešteli na prste tiste hiše, kjer so imeli vodovod v hiši in kopalnice.
Med italijansko okupacijo, ko je Malešič še ohranil župansko čast, so začeli graditi na Veselici čistilnik, ki pa je bil dograjen šele v svobodi.
METLIČANKE!
Spomnite se trpljenja vaših mater, babic, prababic in drugih Metličank mnogo rodov nazaj, ki so morale vsak dan na glavah nositi škafe vode, da so se dedci lahko umivali, da so jim lahko skuhale kosilo ali večerjo, da so jih za zahvalo velikokrat dobile tudi po grbi, (Metličani niso bili do svojih gospa nikoli preveč nežni) in pritisnite malo na sedanje funkcionarje, firerje raznih zelenih, modrih, rdečih, belih in drugih strank in naj na vašo zahtevo postavijo temu zaslužnemu županu spomenik, saj je njegova zasluga, da je minila vaša zelo huda tlaka.
Za časa županovanja gospoda Malešiča je bil Obrh še zdrava voda in ga je bilo mogoče brez strahu piti od izvira pa do klavnice. Takrat še niso Hribljani** uničili Obrha s svojo gnojnico, ki so jo tako brezvestno spuščajo v zemljo.
Pravzaprav se je čuditi neznanju oblasti, ki bi morala kraške terene najskrbneje zaščititi, saj na krasu vse nekje pride na dan - tudi hribljanska gnojnica.
* parcela, delež
** ravno tisti, ni priimek
Če ste mogoče prezrli katerega od odlomkov iz neobjavljene knjige Zvonka Rusa Metličani, jih najdete s klikom na te naslove:
O zeleni bratovščini pa vse dobro
Metliški srez - mejni kamen v staroslavni zgodovini še bolj staroslavne Metlike (2. del)
Metliški srez - mejni kamen v staroslavni zgodovini še bolj staroslavne Metlike (1. del)
Nogometna tekma Metlika - Črnomelj (in drugi metliški športni podvigi), 1. del
Plesni venček ali kako je Lojze dobil nogo
Avtomat za čokolado in žandarska božja mast
Le naprej, brez miru, za sokolskim praporom, 3. del
Le naprej, brez miru, za sokolskim praporom, 2. del
Le naprej, brez miru, za sokolskim praporom, 1. del
Fotosafari v Metliki leta 1933
Največja metliška znamenitost: Polde Knapfelj, 2. del
Največja metliška znamenitost: Polde Knapfelj, 1. del
Babji sejem in obisk bana Dravske banovine
V boj za dom in cesarja (3. del)
V boj za dom in cesarja (2. del)
V boj za dom in cesarja (1. del)
Vir: Odlomek iz neobjavljene knjige Metličani
Zadnji blogi
Poglejte tudi
