Na vsebino

Stari Mate ali stric Slobodnik

Vsak čas in vsak kraj ima svoje posebneže, ki se ohranijo v ljudskem izročilu še desetletja po njihovi smrti. Takšen posebnež je bil stric Matetov ali Mate. Ime mu je bilo Anton in je bil potomec stare metliške družine iz 18. stoletja.

Njihova domačija je bila na nekdanjem Gornjem trgu, tista mala hišica ob Obrtnem domu. Imela je samo tri prostore. V sredini je bila kuhinja, ki je svetlobo dobivala samo skozi šipo na vhodnih vratih

Stric Mate je večkrat pripovedoval, kako se je ženil z Maričko iz Dobravic. O njej je, zlasti ko ga je malo imel, še pod starost prepeval razne pesmi. Seveda tako, da je slovenske narodne priredil za svoje potrebe. Posebno pri srcu mu je bila tista: Pa kdo bo listje grabil, pa kdo bo praprot žel, pa kdo bo Maričko ljubil, ko bom jaz k vojakom šel....

O njegovi ženitvi z Maričko je bila reč takšna: On je hodil v vas pravzaprav k njeni mlajši sestri, seveda pa je, če je bila priložnost tudi Marički malo pohofiral. Ko je sklenil, da se bosta s tisto mlajšo poročila, je bilo treba v farovž, kot so rekli, na zapise in molitve. Tu se je pa začelo. Namesto mlajše, je njen oče pripeljal Maričko, ki je pač po takratnih običajih morala prva od hiše.

Moral je stric Mate debelo pogledati, ko je videl Maričko. Tast pa mu je rekel: "Če hočeš, vzemi Maričko, če pa ne, pa si išči drugo, Marička se mora prva po-ročiti." Ker pa takrat ljubezen ni prav veliko veljala, zlasti na kmeti-jah ne, kjer so rabili le bolj delovno živinče, kot pa ljubljeno ženo, ki bi jo mož utegnil celo razvajati, se je Mate pač vdal v usodo in poročil Maričko.

Vendar se je za to poroko, kot je pripovedoval, svojemu tastu pozneje britko maščeval. Peljal ga je namreč v Šibenik k svoji hčeri in tu ga je do dobrega napojil z dobrim, toda nevarnim dalmatinskim vinom. Pozneje je pripovedoval, kako je njegov tast lezel po Šibeni-ku po vseh štirih, kot kakšen krokodil. Mate pa se je pri tem strahotno zabaval in mu ni prišlo niti na misel, da bi mu pomagal in ga skril javnemu porogu.

Pravili so, da je bil Mate v mladih letih sila pobožen mož, da ni nikoli šel v gostilno. Ob nedeljah popoldne pa je sedel pred hišo in bral iz mašnih bukvic. Toda samo dokler ni odšel na vojno.

Bil je ujet v Galiciji in odpeljali so ga nekam daleč na vzhod. Delal je na nekem posestvu in se strašno dobro imel. Kaj je razumel pod tem ,strašno dobro' nismo nikoli natančno izvedeli.

Ko se je vrnil, mu je bila mašna knjiga deveta briga. Rad je zahajal v gostilno in se ga tudi krepko napil če je že tako naneslo. Iz tega je nato prihajalo zlo v družino. Trmast Mate, trmasta Marička, pa je bil cirkus. Kljub vsemu, posestva in družine ni zanemarjal. Rad se je hvalil, da je kulturni kmet, ki ima pet deklet. Res jih je imel : Mimico, Martino, Pepco, Anico in Zinko. Pa še dva sinova; Toneta, poznejšega gospodarja in Jožeta, ki je bil leta 1941 ujet na Lazah in ustreljen.

Ko se ga je nalezel je Marička navadno jezikala, kar je starega tako ujezilo, da je začel razbijati. Sredi zime je razbil edino okno na vratih. Posodo je zmetal skozi vrata na cesto, nato šel še sam ven in razbil še tisto kar je ostalo. Pepca in Anica takega pekla nista hoteli prenašati, zato sta odšli po svetu. Mimica in Martina pa sta poskušali starega nekako ukrotiti. To krotenje ni bilo niti malo nežno. Večkrat sta ga tudi natepli.

Zanimivo, da jima ni niti ne vem koliko zameril. Če ga je kdo vprašal, kaj pomenijo tiste kraste na glavi je rekel: "Eh kaj, to so vinske kvitunge." Ko je bil trezen je priznal, da je bil hudoben, nikoli pa ni priznal, da ga tepeta hčerki. Zelo pa ga je zabolelo, ko ga je prvič udarila Zinka, ki je bila njegova ljubljenka. Takrat pa se je zjokal kot otrok.

Stric je znal imenitno preklinjati, poleg klasičnih kletvic srbskega, ruskega in italijanskega izvora, je spravil iz sebe tudi čisto svoje umotvore, tako je preklinjal mater božjo v kombineži, otrobe iz božjega mlina, kristusove copate in podobno.

Nekoč jo je prosil, naj mu za večerjo speče dve jajci, ona pa, da jih nima, a imela je polno dvorišče kokoši. To ga je toliko ujezilo, da je šel v sobo, kjer je hranila pod posteljo v procanji jajca za prodajo. Ker je našel polno procanjo jajc, baba mu pa ni hotela speči dveh, ga je toliko ujezilo, da je skočil z obema nogama v procanjo in toliko časa skakal, da v re-snici ni ostalo celo niti eno jajce. Ko je na preklinjanje pritekla Marička, ki je slutila, da se je nekaj zgodilo, ji je vrgel pod noge procanjo in zavpil: "Tako, zdaj jih pa res nimaš."

Pred Matetom je Marička zaklepala žganje, on pa je komaj čakal, da bo prišel do ključa. Takrat se ga je po vseh predpisih napil.

Nekoč je spet našel ključ od omare v vratih, jo odprl in ko je zaslišal, da prihaja žena ni nič poduhal, kaj je v steklenici. Kar nagnil je in pil. Ko pa se je zavedel, je bilo že prepozno. Izpil je octiko, ki mu je uničila želodec. Noben zdravnik mu ni mogel več pomagati. Nekaj časa se je še vlekel in leta 1962 ga je vzela Matilda.

Če ste mogoče prezrli katerega od odlomkov iz neobjavljene knjige Zvonka Rusa Metličani, jih najdete s klikom na te naslove:

CENEK, SKOT “EINGELC”, NI DOBIL MAŠINCE, ZATO SE JE JANKO KESAL

Ko zagledaš se ne ustraši, to so orjunaši naši

Strelišče v Majlontu

Čudež v Logu

Župan Malešič gradi vodovod

O zeleni bratovščini pa vse dobro

Metliški srez - mejni kamen v staroslavni zgodovini še bolj staroslavne Metlike (2. del)

Metliški srez - mejni kamen v staroslavni zgodovini še bolj staroslavne Metlike (1. del)

Bogec je šel v Karlovec

Nogometna tekma Metlika - Črnomelj (in drugi metliški športni podvigi), 1. del

Metliške gostilne

Plesni venček ali kako je Lojze dobil nogo

Avtomat za čokolado in žandarska božja mast

Le naprej, brez miru, za sokolskim praporom, 3. del

Le naprej, brez miru, za sokolskim praporom, 2. del

Le naprej, brez miru, za sokolskim praporom, 1. del

VENCELJ JEREB, MEJ DUŠ, JUH

Veliki banket na tuj račun

Jurič Bosec - dober kosec

Stric Guštin in sveti Ilija

Fotosafari v Metliki leta 1933

Največja metliška znamenitost: Polde Knapfelj, 2. del

Največja metliška znamenitost: Polde Knapfelj, 1. del

Babji sejem in obisk bana Dravske banovine

V boj za dom in cesarja (3. del)

V boj za dom in cesarja (2. del)

V boj za dom in cesarja (1. del)

In zažvižgal je vlak

Čarovnice

Mestni uslužbenci

Furmani so furali

Industrija - kaj je to?

Če nam lučka ne gori, nam pa mesec sveti

Metliški reveži

Črna smrt - 300 let od zadnje epidemije kuge v Metliki

Vir: Odlomek iz neobjavljene knjige Metličani

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

  
64
74
87
97
19
26
  
Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj