Gospod Malešič dobi župansko čast in s tem izbruhnejo v Metliki epohalne spremembe
Po Metliškem županu Ivanu Malešiču bi lahko Metličani poimenovali celo obdobje svoje zgodovine. Imenitno bi se slišalo: "Era župana Malešiča." Kot štejemo leta pred Kristusom in po njem, bi morali Metličani šteti leta pred županovanjem Ivana Malešiča in po njem. Nikar mi ne očitajte da pretiravam. Do županovanja Ivana Malešiča je bila Metlika neko prekleto dolgočasno mesto, izgubljeno nekje na jugu Kranjske. Zanemarjeno, kazensko mesto za državne uradnike vseh vrst, katerih usoda se je običajno zapečatila v metliških oštarijah, ko jim je čas mineval sila počasi in ko se desetletja ni ničesar pomembnega zgodilo. Razen, da so se Metličani pol leta pred pustom pogovarjali, kakšno maškarado bodo naredili in nato po pustu pol leta pripovedovali, kako so se ga za pusta nažrli in kje je kdo obležal in kako jo je nato odnesel doma pri ženi. Pravi Kačurjev Blatni dol.
Sicer pa lepo po vrsti. Najprej besedo ali dve o Ivanu Malešiču. Od kod je po rodu ne vem natanko. Po priimku bi človek sklepal, da mora biti nekje iz Radovičev, Želebeja ali morda Božakova. Zagotovo pa vem, da je bil oče župana Malešiča metliški trgovec in gostilničar, znan po svoji poštenosti. Zato pač ni obogatel. Brigal se je za svoj posel, včasih odšel po kšeftu, drugič spet v družbo, kjer je bil zelo cenjen zaradi svoje duhovitosti. Za kaj več se ni zanimal.
Pravijo, da je prvič videl igrokaz takrat, ko so metliški Sokoli igrali Divjega lovca. V tej predstavi je nastopal med drugimi tudi Franci Prusov, poznejši poklicni igralec v Mestnem gledališču ljubljanskem. Pravijo, da se je med predstavo gospod Malešič kar naenkrat začel na ves glas smejati. Pozneje jim je zadevo pojasnil tako: " Nisem si mislil, da so Metličani tako neumni. Franci Prusov se je malo našemil, pa ga že nihče ne spozna in ga vsi imajo za nekoga čisto drugega. No mene pa ni prevaral, jaz sem ga pa takoj poznal.
Bile pa so volitve v Metliki leta 1933. V Metliki smo imeli manjšo skupino klerikalcev, ki so postavili svojega kandidata - trgovca Ignaca Korena, ki je bil zasidran v Hranilnici in posojilnici. Nil je član odbora meščanske skupnosti in še v celi vrsti korporacij.
Liberalci so postavili za svojega kandidata trgovca Ivana Malešiča, takrat še mladega moža z ugledom med Metličani. Znan je bil po svojem naprednem mišljenju. Bil je Sokol in gasilec, uglajenega vedenja in pravijo, da je znal prisluhniti tudi tegobam malih ljudi. Ni pa imel izkušenj s starimi metliškimi mački, ki so tako imenitno znali govoriti eno, delati pa vse kaj drugega. Skratka, ni bil obremenjen s preteklostjo, kot to danes tako lepo rečejo in nihče mu ni mogel očitati kakšnega masla na glavi. Pa še po izgledu je bil pravi župan. Vedno eleganten, gladko obrit in vedno pristriženih las, počesanih na prečko. To je bila tista znamenita frizura Todija Prusa, ki se je ločila od vseh drugih in jo je Todi Prus prakticiral vse do svoje smrti. Bil je Ivan Malešič primerno rejen, kar je še poudarjalo njegov županski položaj. Vse to pa je bila Malešičeva velika prednost in dobil je absolutno večino pri volitvah v Metliki in hudo zamero pri klerikalcih. Metličani so mu še isti večer po volitvah priredili baklado.
Naj bom natančen. V Metliki smo imeli smo tudi komuniste, ki so od časa do časa pomazali metliške hiše s srpi in kladivi, da so jih potem žandarji belili. Nekaj zgage so delali ob državnih volitvah. Pozneje, v socialističnih časih pa je tisto »srboritenje« veljalo kot velika priprava za revolucijo.
Ko sta se drugi dan po volitvah srečala Koren in stari Malešič, je bil Koren nekaj zajedljiv pa mu je Malešič brž odgovoril: "Kaj hočeš Ignac, ljudstvo hoče mojega Ivana za župana in zdaj ga ima." Skratka, stari Malešič je bil na svojega sina sila ponosen. Tega mu ni nihče niti zameril, saj je imel biti za kaj ponosen. Njegov sin je dobil v Metliki skoro vse glasove, njegov protikandidat pa le 90.
Župan Malešič se je z veliko voljo vrgel na delo. Takrat je občinska uprava štela le občinskega tajnika, ki je bil Ferdinand Zalokar, kakšno šribarco, ki je znala pisati po možnosti na pisalni stroj, dva policaja in to bi bilo vse. Zato pa je meščanska skupnost imela »poljaka«, ki je skrbel, da se ni kradlo na metliških njivah in v Logu drva. Ko je Metlika dobila vodovod je imela še svojega vodovodarja, ki je skrbel, da so vse naprave delovale. To je bil v Maleši-čevih časih Franci Orličev, ki je bil znan po tem, da je kot dober telovadec in Sokol takrat, ko so prekrivali metliški zvonik na vrhu zvonika postavil stojo na rokah. Biti župan takrat ni pomenilo imeti dobro plačano službo. Bila pa je velika čast. Stroške za reprezentanco je plačeval v glavnem iz svojega žepa. Župani so običajno opravljali svoja vsakodnevna dela v delavnicah ali trgovinah. Dopoldne so imeli nalogo, da se sprehodijo do mestne hiše, pregledajo pošto, določijo to in ono, sprejmejo poročila tajnika, skličejo seje odbora in sprejemajo goste, po potrebi zaslišijo stranke, ki so pri njih iskali pravice. Vsa ostala dela je opravljal tajnik.
Malešič je bil drugačen. Svojo župansko dolžnost je sprejel smrtno resno in se do ušes zakopal v delo za blagor mesta.
Med svoje vsakodnevne naloge si je zadal tudi redne sprehode po Metliki. Videl je kje je kaj narobe. Pokomandiral, opozarjal, zahteval in če ni šlo drugače, tudi ostro nastopal. To njegovo delo, bi si lahko vzeli za vzgled vsi poznejši metliški župani, pa bi gotovo Metlika izgledala drugače. Danes se gospod župan pripelje z avtom do občine, tu izstopi in gre v pisarno. Ob treh se odpelje in Metlike niti ne vidi.
Malešičeva zagnanost je šla tako daleč, da je včasih pozabil jesti in piti, čeprav je bilo znano, da se ne brani dobre papice, ki jo je treba nekoliko tudi poplakniti s kozarčkom dobrega vinčka. Njegova žena Pavla je bila zanj pošteno v skrbeh, saj ni nikoli vedela, če bo prišel mož domov ali ne. Ni vedela kje je in če sploh je. Najhuje pa je to, da bi šla kmalu tudi trgovina po zlu, če je ne bi vodila ona.
To ji je Hanček, kot so rekli gospodu županu Ivanu Malešiču njegovi domači in najbližji prijatelji, vedno tudi pošteno priznal.
Pravijo, da je bil Ivan Malešič, metliški župan, kavalir stare dobre šole in da je dal vsaj v Metliki drugim ženskam mir in je, kot se za župana spodobi, držal primerno razdaljo. Je pa rad pogledal za kakšno kiklo ali v kakšen dekolte. Navsezadnje je bil mlad in poln moči. Izven Metlike pa se je menda od časa do časa rad seznanil s kakšnim dekletom in si jo, če je tako že naneslo, tudi pobližje ogledal. Žena je za te izlete vedela, vendar iz tega ni delala niti domačih scen nit svetovnih problemov, kot so jih pozneje priredili svojemu predsedniku Amerikanci. Naprednejše ženske so bili celo mnenja, da župan potrebuje nekaj sprostitve – tako »zaradi zdravja«.
Če ste mogoče prezrli katerega od odlomkov iz neobjavljene knjige Zvonka Rusa Metličani, jih najdete s klikom na te naslove:
Sveti Pust - največji metliški praznik (2.del)
Sveti Pust - največji metliški praznik (1.del)
Gospoda Murnovi in njihove štorije
Stari Mate ali stric Slobodnik
CENEK, SKOT “EINGELC”, NI DOBIL MAŠINCE, ZATO SE JE JANKO KESAL
Ko zagledaš se ne ustraši, to so orjunaši naši
O zeleni bratovščini pa vse dobro
Metliški srez - mejni kamen v staroslavni zgodovini še bolj staroslavne Metlike (2. del)
Metliški srez - mejni kamen v staroslavni zgodovini še bolj staroslavne Metlike (1. del)
Nogometna tekma Metlika - Črnomelj (in drugi metliški športni podvigi), 1. del
Plesni venček ali kako je Lojze dobil nogo
Avtomat za čokolado in žandarska božja mast
Le naprej, brez miru, za sokolskim praporom, 3. del
Le naprej, brez miru, za sokolskim praporom, 2. del
Le naprej, brez miru, za sokolskim praporom, 1. del
Fotosafari v Metliki leta 1933
Največja metliška znamenitost: Polde Knapfelj, 2. del
Največja metliška znamenitost: Polde Knapfelj, 1. del
Babji sejem in obisk bana Dravske banovine
V boj za dom in cesarja (3. del)
V boj za dom in cesarja (2. del)
V boj za dom in cesarja (1. del)
Če nam lučka ne gori, nam pa mesec sveti
Črna smrt - 300 let od zadnje epidemije kuge v Metliki
.
Vir: Odlomek iz neobjavljene knjige Metličani
Zadnji blogi
Poglejte tudi
