Sveti Pust - največji metliški praznik (1.del)
Metličani, Metličani, kaj ste storili s svojo stoletno tradicijo? Opustili ste staro navado praznovanja Svetega Pusta. To je, ljubi Metličani, velik, neodpustljiv greh.* Na drugem svetu za vas ne bo milosti. Cvrli se boste na dnu pekla! Tako se bo glasila božja sodba, ko se boste pojavili pred sodnim stolom.
Pametno bi bilo o zadevi premisliti, se lepo pokesati in ponovno oživiti našo slavno metliško tradicijo.
Imeli ste se za gade, ki se zbudijo sredi zimskega spanja samo zato, da bi praznovali Pusta, da bi si namazali usta s kačjo slino in grla zalili z vinom. Res je, mnogi gadje te slavne metliške zalege so že tam od koder ni vrnitve in žal jim je, da ste Metličani tako zelo zanemarili svoje purgarske dolžnosti med katere brez dvoma sodi tudi praznovanje Pusta in njegov pokop.
Gledajo vas iz nebes in s solzami v očeh mislijo na tiste čase, ko so bili še oni gadje in je vse teklo v najlepšem redu. Kakšna je bila ta tradicija in kaj se je pozneje iz nje izcimilo je treba še natančno raziskati. To mora biti ena izmed pomembnih nalog sedanjih »stručkotov za kmetoslovje in druge starožitnosti«. Saj imamo v Metliki muzej in ni vrag, da ne bi nekaj izvalili.
Za sedaj pa toliko:
Tudi Metlika je poznala orače, ki so orali po snegu in preganjali zimo. Prav gotovo je bila to najstarejša navada o Pustu. Vendar ti orači nekako niso sodili v mesto, kjer so purgarji hoteli biti gospoda in ne kmetje.
Zato so po svojih močeh posnemali karnevale v drugih mestih. Razumljivo, za purgarje je bilo tisto kmečko preobračanje snega s plugi, nekaj nevrednega meščanov, ki bi bili radi podobni meščanom v drugih velikih mestih. Oračem so dovolili, da preorjejo sneg dopoldne, pred glavno maškerado, ki je bila navadno popoldne. Le izjemoma so dovolili preoravanje Metlike tik pred glavnim karnevalom. Ta navada se je ohranila še leta po zadnji vojni.
Za glavno maškerado pa so se zbirali Metličani na najbolj obiskanih sestankih, kjer so določili glavno temo. Na te sestanke so vabili osebno, s plakati pa tudi z okrožnicami.
Metliko so razdelili na kvarte in vsakemu kvartu določili glavnega gada, ki je moral organizirati delo tako, kot so se na glavnem sestanku dogovorili. Ti kvarti so bili: Plac, ki je obsegal staro Metliko, Požeg in hrib, Strnišče z Majerjem, Drage in Šranga s Cancenbergom.
Seveda so te maškerade stale denarje, ki jih takrat ni nihče štel in čas, ki ga ni nihče zaračunaval. Prva, zgodovinsko izpričana maškerada je bila leta 1829. Seveda so bile maškare tudi prej, vendar je ohranjen ta zapis med Navratilovimi zapiski:
1829 se je bilo v Metliki strašno veliko ljudi v šeme ali maškore napravilo, ko se z godci pred sabo proštiji bližajo jim pride iskreni duhoven Friderik Baraga nasproti. Razkačen jim moli sveti križ, rekoč: "Križajte ga, križajte ga vnovič!" - Vsi se obsenetijo in pri tej priči obrnejo in razgubijo. Nikdar potem ni bilo v Metliki več tolike šemarije.
Morda je res ni bilo za Navratilovega časa, toda Metlika ne bi bila Metlika, ko bi dopustila, da se zaradi prevelike gorečnosti takratnega metliškega kaplana, pozneje misionarja med Indijanci in škofa v Ameriki, odreče svoji tradiciji.
Pust je bil v Metliki največji praznik v letu. Ko je v obrtni šoli vprašal katehet Ružičevega čevljarskega vajenca, kaj meni, kateri je največji praznik v letu, je ta brez pomišljanja odgovoril, da sveti Pust. To je kaplana tako začudilo, da je zahteval pojasnilo. In dobil ga je: "Pri nas delamo vse dni v tednu, včasih vso noč do nedelje zjutraj. Tudi na Božič in Veliko noč, če je treba. Toda o pustu je konec dela že v petek popoldne. Nato se pripravljamo za maškerado v soboto, nedeljo, ponedeljek. V torek pa je tako in tako Pust, v sredo pa Pusta pokopljemo in šele v četrtek spet delamo normalno, če nima mojster prevelikega mačka."
Bursko-angleška vojna je razgibala metliško domišljijo in na dan je privrelo nekoliko tiste uskoške krvi, ki jo imajo v sebi Belokranjci, pa čeprav le nekoliko kapljic. Pa naj to priznajo ali ne.
Leta 1903 so se na metliškem placu spopadli "Angleži" in "Buri". Na to slavno bitko na svetega Pusta dan, so se nato spominjali še desetletja. "Burom" je metliški klobučar Trček izdelal nove širokokraje klobuke, "Angležem" pa 'tropske čelade'. Sedlarji so izdelali pasove. "Buri" so bili Požeščani in Hribljani, "Angleži" pa Placki in Strniščarji. Naredili so topove, streljali s karbidom in se namesto z granatami obmetavali z repo, ki jo je prav za to bitko Trampuš izkopal iz jame zasipnice na pristavi.
Za 'ranjence' so poskrbele metliške dame in jih pridno zalivale z vinom in šnopsom. Nazadnje so bili skoro vsi dobro obstreljeni, da jih je fotograf ob premirju komaj spravil skupaj. Pred občino, kjer je bilo podpisano premirje, je naredil zgodovinski posnetek.
Seveda pa so bile maškerade tudi v stari Jugoslaviji, pa v novi Jugoslaviji, razen med vojno, dokler jih novo metliško pleme ni opustilo. Sram ga bodi!
Naj na tem mestu omenim le nekaj maškerad pred zadnjo vojno in po njej. Seveda le tiste, ki zaslužijo, da pridejo v 'zgodovino'. Pred vojno je bil največji karneval, ki ga pravi Metličani pomnijo še danes, leta 1939. Da so takrat prišli v Metliko Indijanci s čolnom Rikitikitava, ni treba posebej omenjati.
Glavna predstava je bila na trgu pred občino, kjer so na gavge obsodili po starih paragrafih zločinca, ker se ga za pusta ni nažrl kot se za takšen praznik spodobi. Vse je bilo pripravljeno. Vislice so se vozile na vozu in zanka je veselo bingljala. Vozila se je slavna sodnija in rabelj. Bobnarji so bobnali, vojaki delali red. Skratka, kot bi šlo zares. In tudi šlo je zares. Za zločinca je bil določen Heningsmanov Franci, za rablja pa Gornikov Stanko. (Tega Stankota Gornika so oktobra 1943 na Jugorju zajeli Nemci in ga obesili.) Sodba je bila izrečena, obsojencu je rabelj nataknil na vrat zanko in, ne da bi pregledal, če je vse v redu, in ne da bi čakal na morebitno pomilostitev, je meni nič tebi nič izpodbil obsojencu pručko izpod nog in Franci Henigsman je v resnici zabingljal obešen za vrat in ne za skriti jermen pod pazduho, kot je bilo dogovorjeno, pripravljeno in celo preizkušeno.
Zadeva bi se lahko tragično končala, ko ne bi nekdo od prisotnih opazil, da nekaj ni v redu in da se Franci v resnici duši.. Še so uspeli prerezati zanko in obsojenca rešiti.
Tako je to, ko gre v Metliki za krvavo rihto gre pač za krvavo rihto in tu Metličani, čeprav za pusta, ne poznajo hecov.
Metliški karnevali so imeli svojega banderaša. Ta pravica je štiri desetletja pripadala Števotu Strmcu, Hrvatu z Vivodine, sicer pa Makarjevemu hlapcu. Imel je od glavnega metliškega gadjega gnezda potrjeno pravico, ki ji ni oporekal noben župan, noben policaj niti miličnik niti predsednik, da je lahko s potrjeno listo pobiral prispevke 'za bendero in barvo'. Na svetega Pusta dan, si je pri metliških pleskarjih že zarana dal pobarvati obraz, ki si ga ni nato umil tri dni. Tako resno je vzel svojo vlogo. Ob povorki mask je bil prvi, mahal je z zastavo, da se je “vila kot hrvaški barjak” ob ohcetih. Vriskal je in plesal in tako iz leta v leto, skoro do smrti. Naj mu bo lahka zemlja, čeprav za njegov grob že nihče več ne ve. Ob pogrebu, 20. februarja leta 1959, pa mu je vsa pravoverna Metlika izkazala vso potrebno čast in spoštovanje. Metličani so ga v velikem številu pospremili na zadnji poti k svetemu Roku, metliška mestna godba mu je igrala žalostinke in pevci so mu zapeli nekaj pesmi. Tako je tudi prav in v ne-besih se vam je za to zabeležil odpustek.
Za njim je pravico »banderaša«podedoval slamovski Jože iz komende, ki kljub trudu ni dosegel slave Števota Strmca.
*To besedilo je nastalo preden je v 21. stoletju Metličanom spet zavrela kačja kri
** Fotografija s FB profila Stara Metlika, arhiv JožeNastav, začetek 50-ih let prejšnjega stoletja.
*** Dokumentarni film (v treh delih) o velikih metliških pustovanjih si lahko ogledate TUKAJ.
se nadaljuje ...
Če ste mogoče prezrli katerega od odlomkov iz neobjavljene knjige Zvonka Rusa Metličani, jih najdete s klikom na te naslove:
Gospoda Murnovi in njihove štorije
Stari Mate ali stric Slobodnik
CENEK, SKOT “EINGELC”, NI DOBIL MAŠINCE, ZATO SE JE JANKO KESAL
Ko zagledaš se ne ustraši, to so orjunaši naši
O zeleni bratovščini pa vse dobro
Metliški srez - mejni kamen v staroslavni zgodovini še bolj staroslavne Metlike (2. del)
Metliški srez - mejni kamen v staroslavni zgodovini še bolj staroslavne Metlike (1. del)
Nogometna tekma Metlika - Črnomelj (in drugi metliški športni podvigi), 1. del
Plesni venček ali kako je Lojze dobil nogo
Avtomat za čokolado in žandarska božja mast
Le naprej, brez miru, za sokolskim praporom, 3. del
Le naprej, brez miru, za sokolskim praporom, 2. del
Le naprej, brez miru, za sokolskim praporom, 1. del
Fotosafari v Metliki leta 1933
Največja metliška znamenitost: Polde Knapfelj, 2. del
Največja metliška znamenitost: Polde Knapfelj, 1. del
Babji sejem in obisk bana Dravske banovine
V boj za dom in cesarja (3. del)
V boj za dom in cesarja (2. del)
V boj za dom in cesarja (1. del)
Vir: Odlomek iz neobjavljene knjige Metličani
Zadnji blogi
Poglejte tudi
