FRANTUTEK ALI LAŽ IN PRILAŽIČ

Še malo in popolnoma bo zbledel spomin na gospoda Nemaniča, ki so ga ljudje, Bog si ga vedi zakaj, imenovali Frantutek.

Bil je izučen krojač, popravljal je šivalne stroje. Kot krojaški pomočnik je vandral in je prišel celo v Francijo. On je sicer trdil, da v Paris, kar pa ni vzeti čisto zares. V Franciji se je naučil plesati in poskusil v Metliki ustanoviti celo plesno šolo, vendar ni šlo. Poročen je bil z Metko, ki je bila branjevka in prodajala razne malenkosti. Največ je zaslužila s prodajo "mačka v ža-klju". To so bile papirnate vrečke, skrbno zalepljene z tiskanim napisom Maček v žaklju. V teh vrečkah je bilo najti vse mogoče, od vžigalic, prstanov, petelinčkov, ki so imeli v riti pisko, pa do gumbov s starih sukenj.

Frantutek je imel brata župnika. Oba pa sta rada lagala sebi in drugim v zabavo. Ohranili sta se ti dve štoriji:

Peljal se je Frantutek od Metlike proti Črnomlju na kolesu. Postalo mu je dolgčas, pa je vzel časopis in se tako brezskrbno peljal in bral časopis. Tako se je zatopil v branje, da ni niti opazil kdaj se je prekobalil preko Gavgen hriba in se zapeljal proti železniškim rampam pri primoški vahtarni, ki so bile ravno zaprte. Ko je to opazil, je bilo že prepozno za zaviranje. Le noge je dvignil, pa je kolo zapeljalo pod zapornicami, Frantutek pa nad njimi. Na drugi strani, ker sta bila oba enako urna, je noge samo postavil nazaj na pedala in se peljal dalje, kot da se ni nič zgodilo.

Bil je gospod Nemanič, župnik na fari v Šentjerneju, ko je dobil sporočilo, da prihaja na obisk sam gospod škof, ki bo na fari opravil vizitacijo. Uradne knjige ga niso skrbele. Skrbelo ga je, kaj bo postavil pred gospoda škofa na mizo. Zdelo se mu je, da je nekaj slišal, da bodo tiste dni šli šentjernejski lovci na lov.

"Kar bo, pa bo," si je mislil. Vzel je vrečo in se postavil za vrlino v živi meji, kjer je računal, da bodo morali ob pogonu zajci bežati pred psi. Ni čakal dolgo, ko zasliši lajanje. Pogleda in vidi, kako jo zajček briše prav proti vrlini, kjer je čakal. Ni se gospod Nemanič prav nič obotavljal. Nastavil je vrečo in zajec je smuknil naravnost v vrečo.

Ker se je gospodu Nemaniču zdelo, da bo enega zajca le premalo, saj bi z gospodom škofom utegnilo še koga prinesti. Tudi župana bo moral povabiti, pa še koga. Ni vedel kaj bi naredil, ko mu pride v glavo odrešilna misel. Še malo bo počakal, da bo videl, kako se bo lov iztekel. Čaka tako za vrlino, kar pripodijo psi še enega zajca, ki mu je že sapa pohajala.

Zatekel se je ta ubogi zajček naravnost pod talar gospoda Nemaniča.

Rekel si je Nemanič : "Tega zajca mi pošilja sam sveti Hubertus, ki je videl v kakšni stiski sem." Pobral je zajca, se zahvalil Bogu in svetemu Hubertusu. Drugi dan pa sta z gospodom škofom imela imenitno kosilo.

Ta gospod Nemanič je poslednja leta svojega življenja preživel v Metliki in z bratom sta drug drugemu tako lagala, kot bi jima bile prigode Lažnjivega kljukca katekizem.

Če ste mogoče prezrli katerega od odlomkov iz neobjavljene knjige Zvonka Rusa Metličani, jih najdete s klikom na te naslove:

Sveti Pust - največji metliški praznik (2.del)

Sveti Pust - največji metliški praznik (1.del)

Gospoda Murnovi in njihove štorije

Stari Mate ali stric Slobodnik

CENEK, SKOT “EINGELC”, NI DOBIL MAŠINCE, ZATO SE JE JANKO KESAL

Ko zagledaš se ne ustraši, to so orjunaši naši

Strelišče v Majlontu

Čudež v Logu

Župan Malešič gradi vodovod

O zeleni bratovščini pa vse dobro

Metliški srez - mejni kamen v staroslavni zgodovini še bolj staroslavne Metlike (2. del)