Zdravniki, babice, apotekarji in drugi, 1. del
Če bom uspel o tem ferajnu napisati kaj uporabnega, pa bom še dolgo živel.
Zdravniki so poseben ceh. Za člane tega ceha trdijo, da delajo brez napak, kajti njihove napake so skrite v zemlji.
Seveda si ne bi upal kar meni nič tebi nič trditi, da so nekdanji metliški dohtarji delali tozadevne napake, vendar pa ....kdo ve. Dvom je kot črv, vrta in vrta in se nikoli ne utrudi. Seveda pa je možna in utemeljena tudi drugačna trditev: brez zdravnikov bi šli mnogi prezgodaj gledat korenine sveta.
Njega dni, od tega niti ni tako dolgo, so klicali zdravnika k bolniku, ko je bilo že prepozno. Velikokrat sta se srečala zdravnik, ki je odhajal od bolnika in duhovnik, ki je temu istemu bolniku nesel popotnico za na oni svet.
Koliko izrazov so iznašli ljudje za ta naravni pojav kot je smrt: odhod v večna lovišča, odhod v večni pokoj, odhod v krtovo deželo, odhod k Bogu, šel je k vragu, poginil je, crknil je, iztegnil se je, iztegnil je pete, šel je pod rušo, Bog ga je poklical k sebi, šel je po večno plačilo, Bog se ga je usmilil in še bi lahko naštevali.
Kdo bi vse vedel kateri so bili zdravniki v Metliki. No nekaj jih je pa vendar bilo, ki so za seboj pustili nekaj zgodovinskega spomina.
Med ljudmi je ostal v spominu zdravnik Potočnik, ki je zdravil ljudi v času ostrega župana Antona Felixa Hessa. Ta zdravnik je šel v času, ko je sadje zorelo, na metliški trg. Od občine si je izposodil policaja in dal zapleniti sadje tistim prodajalcem, ki so prodajali nezrelo sadje. Rad je pripovedoval, da ima brez tega dovolj dela, nikar da bi še zdravil ljudi griže, ki se bojda dobi od nezrelega sadja.
Drugi takšen zdravnik je bil dr. Rudolf Weibl, ki si je pridobil slavo zaradi čisto drugačnega in niti malo zdravniškega, zato pa toliko bolj poučnega dejanja.
Ta Weibl je imel na Veselici vinograd. Ko se je bližala trgatev je opazil, da mu nekdo obira pridelek. Weibl pa, ki je bil tudi lovec, je vzel puško, jo nabil s kratko narezanimi ščetinami in hajd na stražo. Ni čakal dolgo, ko je videl možaka, kako pobira grozdje v čobrico. Tiho se mu je približal in ga iz primerne razdalje ustrelil v rit. Možakar je samo spustil čobrico, se potipal, če je še živ in jo ucvrl. Weiblu niti na misel ni prišlo, da bi ga ustavljal ali tekel za njim. Saj je tako in tako vedel, da bo prej ali slej mož moral priti k njemu.
Tako se je tudi zgodilo. Ko je imel že vso gnojno rit, mu ni kazalo drugega, kot da pride po pomoč k Weiblu, ki je bil ta čas edini zdravnik v Metliki. Pobiranje ščetin iz riti in zdravljenje ognojkov je tatu krepko stalo. Ne le bolečin, pač pa tudi sramote in denarja.
Tik pred vojno so bili v Metliki trije zdravniki: Omahen, Mihelčič in dr. Koder, ki je bil Hrvat in odličen zdravnik in človek.
Najprej je odšel iz Metlike dr. Koder, to pa menda zaradi tega, ker mu je nekdo v Sokolskem društvu, katerega član je bil, navrgel, da je frankovec. To je bila zloglasna stranka na Hrvaškem iz katere so se razvili ustaši.
Častno sokolsko razsodišče ni moglo izgladiti spora in Koder je odšel. Umrl je v šestdesetih letih v Karlovcu. Nanj je ohranjen spomin kot na zdravnika, ki ni odiral ljudi in je mnoge siromake zdravil brezplačno. Velikokrat jim je iz svojega žepa plačal tudi najnujnejša zdravila. Uspešno se je loteval zdravljenja raznih bolezni, ki bi sicer sodile v bolnišnico, pa tudi manjših operacij, ravnanja polomljenih kosti in podobnega se je loteval. Med drugim je ozdravil Martina Črnuglja, ki je imel gnojno vnetje rebrne mrene in je ostal pri življenju predvsem zaradi Kodrove skrbi.
Drugačen tič je bil Mihelčič Lojze. Bil je komunist in zaradi tega tudi interniran v Ivanjici. Zanj je prosil metliški župan Malešič, češ, da Mihelčiča nujno potreben doma, ker primanjkuje zdravnikov.
Takoj ob začetku vojne je šel Mihelčič, ki je sicer veljal za uspešnega zdravnika, v ilegalo, nato v partizane, kjer je organiziral več partizanskih bolnišnic, znan pa je tudi po tem, da je med roško ofenzivo uspešno vodil evakuacijo ranjencev vse iz Žumberka na Rog in nazaj do Cerkvišč. Bil je med organizatorji vstaje v Beli krajini.
Po vojni je prišel na seznam informbirojevcev in je preživel Goli otok. Po vrnitvi je le kratek čas opravljal zdravniško prakso, v politiko pa se vi več vtikal. Umrl je v Novem mestu. Imel je velikega psa, nemškega ovčarja. Z ženo Nado nista imela otrok, pa se je zabaval s psom. Nekoč je pri Makarju v gostilni zahteval, da njegovemu psu postrežejo tako kot njemu. Naročil je dva velika goveja zrezka. Enega zase, drugega za psa. Obema so zrezka morali servirati na krožniku. Makar ni ugovarjal. Psu je v resnici prinesel na krožniku ogromen zrezek, ki ga je Mihelčič seveda tudi pošteno plačal. Krožnik pa je Makar pred vsemi gosti potem razbil, da mu ne bi mogel kdo očitati, da daje ljudem hrano na istem krožniku s katerega je jedel Mihelčičev pes.
Se nadaljuje ...
Če ste mogoče prezrli katerega od odlomkov iz neobjavljene knjige Zvonka Rusa Metličani, jih najdete s klikom na te naslove:
Metliška slaba vest - Engelbert Ladislav Gangl, 2. del
Metliška slaba vest - Engelbert Ladislav Gangl, 1. del
Belogardisti od Doltarjev hočejo dušo (Po pripovedovanju Zvonka Doltarja)
Metliški župan preizkuša Bračikovo tehtnico
Kdo so metliški blagorodni purgarji
Gospod Malešič dobi župansko čast in s tem izbruhnejo v Metliki epohalne spremembe
Sveti Pust - največji metliški praznik (2.del)
Sveti Pust - največji metliški praznik (1.del)
Gospoda Murnovi in njihove štorije
Stari Mate ali stric Slobodnik
CENEK, SKOT “EINGELC”, NI DOBIL MAŠINCE, ZATO SE JE JANKO KESAL
Ko zagledaš se ne ustraši, to so orjunaši naši
O zeleni bratovščini pa vse dobro
Metliški srez - mejni kamen v staroslavni zgodovini še bolj staroslavne Metlike (2. del)
Metliški srez - mejni kamen v staroslavni zgodovini še bolj staroslavne Metlike (1. del)
Nogometna tekma Metlika - Črnomelj (in drugi metliški športni podvigi), 1. del
Plesni venček ali kako je Lojze dobil nogo
Avtomat za čokolado in žandarska božja mast
Le naprej, brez miru, za sokolskim praporom, 3. del
Le naprej, brez miru, za sokolskim praporom, 2. del
Le naprej, brez miru, za sokolskim praporom, 1. del
Fotosafari v Metliki leta 1933
Največja metliška znamenitost: Polde Knapfelj, 2. del
Največja metliška znamenitost: Polde Knapfelj, 1. del
Babji sejem in obisk bana Dravske banovine
V boj za dom in cesarja (3. del)
V boj za dom in cesarja (2. del)
V boj za dom in cesarja (1. del)
Vir: Odlomek iz neobjavljene knjige Metličani
Zadnji blogi
Poglejte tudi
