Metliška slaba vest - Engelbert Ladislav Gangl, 2. del
Življenje v Metliki je bilo za Gangla in njegovo družino med vojno in tista leta po njej zelo bridko. Bili so brez sredstev za preživetje in so bili dobesedno lačni. Poniževati pa se niso hoteli pred nikomur. Metličani tega niso vedeli ali pa niso hoteli vedeti.
K njim je še pred vojno hodila pomagat pri gospodinjstvu Mima Molkova iz uboge proletarske družine v Metliki. Ta je opazila Ganglovo stisko in ona jim je kljub lastni revščini pomagala. Prinašala jim je, kar je pridelala: fižol, zelje, ječmen, krompir. Tisti, ki so pred vojno Gangla slavili, ga v strahu za svojo politično kariero niso več poznali. Prelevili so se v svoje lastno nasprotje in postali zagrizeni komunisti.
Tudi druge nesreče so spremljale Gangla. Med bombardiranjem Novega mesta, oktobra 1943, sta bili v bolnici ubiti njegova žena Jakobina in hči Marija. Takrat se je iz stanovanja, ki ga je imel nad posojilnico, preselil k sorodnikom v staro Ganglovo hišo pri cerkvi. Gangl je bil vse bolj osamljen, da ga je bilo žal celo Lubeju, kot je zapisal v spominih, ki so izšli leta 1980. Po vojni ni bilo veliko drugače. Od metliških Sokolov ni ostalo nič več. Ali so bili, kot Gangl, odrinjeni od javnega življenja ali pa so naredili saltomortale in se prelevili v komuniste in bili srečni, da imajo v rokah oblast. Gangl je bil zanje samo še reakcija in pristaš kralja-izdajalca. Kljub vsemu pa so se našli dovolj pogumni ljudje, ki se niso menili za dnevno politiko in so imeli dovolj poštenja v sebi, da so obiskovali Gangla v zatonu njegovega življenja. To so bili duhovnik Modest Golija, prof. Jože Dular in še kdo. Menda je bila Ganglova ideja in naročilo Dularju, da se loti ustanavljanja Belokranjskega muzeja. Tu je pozneje tudi Gangl našel svoj kotiček med Sokoli. Gangl je bil Sokol vse do svoje smrti in je to tudi upal javno pokazati. Med okupacijo in po vojni je ponosno nosil svojo sokolsko značko in z njo so ga tudi pokopali.
Do smrti se je trudil, da bi še kaj zapisal. Njegovo pravilo je bilo: Niti en dan brez zapisanega stavka ali verza. Pero je v resnici odložil le nekaj dni pred svojo smrtjo. Le redko kdaj so mu Metličani v tistih povojnih letih pokazali, da ga vendar še poznajo in cenijo. Ko je bil že bolan in je za pusta šel sprevod pustnih mask po Metliki, je šel sprevod vse do njegove hiše. Gledal ga je Gangl skozi okno in mahal maskiranim Metličanom. Kako simbolično!
Umrl je pozimi leta 1950, duševno strt, zagrenjen in razočaran nad Metličani in Sokoli za katere je živel.
Tudi takrat so Metličani pokazali, da so ga vsaj v sebi visoko cenili. Priredili so mu veličasten pogrebni sprevod, kakršnega tudi najstarejši Metličani niso pomnili.
Še v istem letu so se nekateri Metličani odločili, da ustanovijo kulturno društvo in ga imenujejo po Engelbertu Ganglu. Naštudirali so zanimiv program in z njim gostovali po Beli krajini. Za rdečo nit predstave so izbrali eno zadnjih Ganglovih pesmi posvečeno Beli krajini in Metliki, ki jo je uglasbil Metličan Viktor Mihelčič in jo poimenoval Metliška koračnica. Melodija je dosti prijetna in napisana v A duru in 4/4 taktu.
Tu je ta Ganglova pesem. Ustvarite si sodbo sami:
Naš rodni kraj, Krajina Bela,
brez belih šumljajoča rast,
in vinska gora nam vesela,
Metlike stare kras in čast.
Tod dedi naši in očeti
svoj dom in rod branili so
in moč odporno zemlji sveti,
s srca krvjo krepili so.
Devojčic so cvetovi zbrani,
mož vrlih tukaj biva zbor,
navdušeni smo mi Slovani,
junaštvo nam najvišji vzor.
V majoliki iskreče vino,
budi nam radost in pogum,
življenja jača korenino,
krepi nam voljo in razum.
Nazdravljamo Metliki stari,
vas zovemo v svoj bratski krog,
naj delo jo oblagodari,
prijatelje naj živi Bog!
Kmalu pa so metliški politikanti naredili tako, da se je društvo preimenovalo v KUD Janez Marentič in sploh skrbeli za to, da se Engelbertovo ime ne bi pojavljalo. Imamo sicer Ganglovo ulico, nič pa ni navedeno, za katerega Gangla gre. To je bilo do neke mere dopustno, ker ni bilo mogoče oporekati pomenu kiparja Alojza Gangla. V šolah se o Engelbertu Ganglu niso učili in le redke učiteljice so bile toliko pogumne, da so o njem učencem povedale kaj več, kot samo to, da je bil nečak kiparja Alojza Gangla in da je pisal za mladino. Tudi v učiteljskih vrstah so bili ljudje, ki so skrbeli, da bi se Ganglovo ime čim prej pozabilo.
Tako, Metličani, izvedeli ste, kar ste morali. Na vas pa je, da se pošteno obrnete vase in po petdesetih letih vrnete dostojanstvo človeku, ki ste mu ga po krivici odvzeli.
Menim, da bi bilo pošteno, da mu odkrijete spomenik na prostoru pred Sokolskim domom. Pošteno si ga je zaslužil in to je najmanj, kar lahko storite.
DOPOLNILO:
Belokranjsko muzejsko društvo, ki ga je takrat vodil Tone Černič, je leta 2000 Engelbertu Ganglu postavilo doprsni kip. Denar zanj je zbralo od prodaje prvega dela Kronike mesta Metlike, za katero se je njen avtor Z.R. odpovedal honorarju.
Če ste mogoče prezrli katerega od odlomkov iz neobjavljene knjige Zvonka Rusa Metličani, jih najdete s klikom na te naslove:
Metliška slaba vest - Engelbert Ladislav Gangl, 1. del
Belogardisti od Doltarjev hočejo dušo (Po pripovedovanju Zvonka Doltarja)
Metliški župan preizkuša Bračikovo tehtnico
Kdo so metliški blagorodni purgarji
Gospod Malešič dobi župansko čast in s tem izbruhnejo v Metliki epohalne spremembe
Sveti Pust - največji metliški praznik (2.del)
Sveti Pust - največji metliški praznik (1.del)
Gospoda Murnovi in njihove štorije
Stari Mate ali stric Slobodnik
CENEK, SKOT “EINGELC”, NI DOBIL MAŠINCE, ZATO SE JE JANKO KESAL
Ko zagledaš se ne ustraši, to so orjunaši naši
O zeleni bratovščini pa vse dobro
Metliški srez - mejni kamen v staroslavni zgodovini še bolj staroslavne Metlike (2. del)
Metliški srez - mejni kamen v staroslavni zgodovini še bolj staroslavne Metlike (1. del)
Nogometna tekma Metlika - Črnomelj (in drugi metliški športni podvigi), 1. del
Plesni venček ali kako je Lojze dobil nogo
Avtomat za čokolado in žandarska božja mast
Le naprej, brez miru, za sokolskim praporom, 3. del
Le naprej, brez miru, za sokolskim praporom, 2. del
Le naprej, brez miru, za sokolskim praporom, 1. del
Fotosafari v Metliki leta 1933
Največja metliška znamenitost: Polde Knapfelj, 2. del
Največja metliška znamenitost: Polde Knapfelj, 1. del
Babji sejem in obisk bana Dravske banovine
V boj za dom in cesarja (3. del)
V boj za dom in cesarja (2. del)
V boj za dom in cesarja (1. del)
Vir: Odlomek iz neobjavljene knjige Metličani
Zadnji blogi
Poglejte tudi
