Zdravniki, babice, apotekarji in drugi, 3. del
V Metliki smo imeli tudi imenitne apotekarje: Omeniti je treba Čeha Horačka, ki je bil tajnik metliške narodne čitalnice za časa vladavine njegovega veličanstva župana Hessa. Znan je tudi po tem, da je ob prihodu v Metliko dal bobnarju javno razglasiti, da bo iz hvaležnosti do mesta, ki mu je omogočilo odpreti lekarno v Metliki, dajal zdravila ubožnim Metličanom s 25% popusta.
Naslednji pomembni lekarnar je bil Wacha, tudi Čeh, ki je gradil hišo z reliefom sv. Trojice in lekarno tudi poimenoval Lekarna k sveti Trojici. Brez dvoma, najimenitnejši lekarnar v Metliki je bil sin tega Františka Wache, Milan Wacha. Spomin nanj je še zelo živ. Nekaj teh štorij pa naj se ohrani za tiste čase, ko ne bo več nikogar, ki je Wachata poznal osebno.
Ta Wacha je bil babjak. Nič ni imel proti, če je od časa do časa povaljal tudi kakšno romkinjo. Trdil je, da je fuk s ciganko nekaj najbolj imenitnega, kar si civiliziran človek lahko privošči. Ciganka je nekaj naravnega in fuk z njo je tudi nekaj divjega, prvinskega, pa še duh ima lepo po šunki, kar se k opravilu imenitno poda. Pravili so, da je naredil Romkam tudi nekaj otrok, je pa vse pošteno izplačal, da mu niso delale težav.
Imel pa je Wacha ljubico tudi na Vivodini in ko je le utegnil, je ukazal svojemu hlapcu Francu, da mu je osedlal konja in Wacha je lepo zložno jahal na Vivodino in drugi dan nazaj. Na Vivodini je za svojo ljubico dal zgraditi lično hišico s kletjo, kjer je imel shranjeno vino. Tu je namreč imel tudi vinograd, ki so mu ga obdelovali Vivodinci. Metličani so pogosto videvali Wacho, kako jezdi konja in Knafelj mu je hitro spesnil: Wacha se baha, ki na konju jaha.
Ko je bil Wacha pri ljubici, ga je v lekarni nadomeščal kar njegov hlapec Franc Prijatelj.
Wacha je tega Franca Prijatelja kar dobro izučil, da je znal prebrati zdravniške recepte in če ni šlo za kakšne komplicirane zadeve, je Franc tudi zmešal zdravila. Takrat ni bilo že gotovih zdravil, ki bi jih lekarnarji več ali manj le prodajali, kot to počno danes. Takrat je recepturo določil zdravnik, lekarnar pa je moral po zdravnikovih navodilih zdravilo izdelati, bodisi kot prašek, tinkturo, sirup, mazilo, tableto. Pogosto so se ljudje zatekali kar k Wachatu po zdravilo, da niso rabili plačevati še zdravnika. Če ni šlo za večje težave, je Wacha tudi dal kakšno reč. Če pa je opazil, da si kdo bolezen samo umišlja, takrat pa se je Wacha znal tudi grdo ponorčevati iz ljudi.
Pripovedovali so, da je tako prišla neka Hrvatica po takšno pomoč. pa je poklical hlapca: "France, daj zmešaj 30 gramov hidre, pa 40 gramov aque nondestilate, pa razredči s 30 grami vode in ji daj." Ko je France vse lepo pripravil in zaradi okusa dodal nekoliko grenke soli, saj pravo zdravilo mora biti grenko, je na stekleničko napisal navodilo in ji seveda zaračunal. Pravijo, da je potekal pogovor tako:
Ona: "Gospon, nemojte mi čuda računati, ja nemam novca."
Wacha: "Dobro, dobro, snaha, kulko pa maš?"
Ona: "Imam svega 10 dinara."
Wacha: "Glih praf."
Imel pa je Wacha imenitno babnico, postavno, pravo lepotico. To je bila sestra metliškega kovača Plavca. Zanosila je in rodila hčerko Vlasto. Wacha pa je odlašal in odlašal s poroko. Ženski je bilo enkrat tega dovolj, pustila je Vlasto Wachatu in odšla v Francijo. Zdaj ni ostalo drugega Wachatu, kot da si je dobil gospodinjo, ki je skrbela tudi za malo Vlasto. Po vojni, ko je bila Vlasta že odraslo dekle, je Wachatu gospodinjila neka Luca. Tej gospodinji so v Metliki, kdo bi vedel zakaj, rekli 'podmornica', sicer pa ni nihče vedel njenega pravega imena. Wacha jo je klical za Luco.
Po vojni, ko so bili slabi časi, je razlagala tako: "Mi ne moramo čekati, da dođemo u raj, mi več živimo kao u raju, goli smo, bosi smo i jemo samo jabuka."
Wachata so kmalu po vojni osvobodili za apoteko in ob koncu življenja, ko si je še zlo-mil nogo, ko je padel s postelje, mu ni ostalo drugega, kot da je šel umret v komendo.
Ko so ga nekoč obiskali Metličani, so ga našli, kako prebira sveto pismo. Pa so ga vprašali, kako to, saj je bil vedno frajgajst. Pa je rekel: "Tako, za svaki slučaj, ko zna kako je tamo, niko se još nije vratil."
Zanimivo, da je Wacha še po vseh tistih letih, ki jih je prebil v Metliki, še kar mešal slovensko in hrvaško govorico, včasih pa imenitno zategnil kot Čeh, ker je bil tega rodu.
Vlasta, ki je gornji del hiše podedovala, je vse skupaj s pohištvom vred prodala lekarnarju, magistru farmacije Gojku Jugu ki je prišel v Metliko in se poročil z Martinkovo (Pečaričevo) Martino.
Magister Jug je v Metliki užival spoštovanje kot pameten in razsoden možakar. Bil je celo predsednik občine Metlika in poslanec v slovenski skupščini. Ko je odšel v pokoj, se je nehal javno udejstvovati. Zato pa se je posvetil alternativni medicini in izdelovanju zdravil iz prirodnih rastlinskih sestavin. Pravijo, da je z Wahatovo hišo kupil tudi knjigo starih apotekarskih receptov za izdelovanje zdravil iz prirodnih virov, zlasti iz zdravilnih rastlin.
Očitno se je pokazalo, pa če je to res ali ne, da so mnoga naravna zdravila boljša in manj strupena od tistih, ki jih je moč kupiti v lekarni na recept in ki jih izdelajo v farmacevtskih tovarnah.
Kot pravijo alternativci: "Če je bolezen naravni pojav, morajo biti tudi zdravila za bolezen vzeta iz narave, ker v naravi vlada ravnotežje, ki ga le človek, ki je rak zemlje kvari."
Če ste mogoče prezrli katerega od odlomkov iz neobjavljene knjige Zvonka Rusa Metličani, jih najdete s klikom na te naslove:
Zdravniki, babice, apotekarji in drugi, 2. del
Zdravniki, babice, apotekarji in drugi, 1. del
Metliška slaba vest - Engelbert Ladislav Gangl, 2. del
Metliška slaba vest - Engelbert Ladislav Gangl, 1. del
Belogardisti od Doltarjev hočejo dušo (Po pripovedovanju Zvonka Doltarja)
Metliški župan preizkuša Bračikovo tehtnico
Kdo so metliški blagorodni purgarji
Gospod Malešič dobi župansko čast in s tem izbruhnejo v Metliki epohalne spremembe
Sveti Pust - največji metliški praznik (2.del)
Sveti Pust - največji metliški praznik (1.del)
Gospoda Murnovi in njihove štorije
Stari Mate ali stric Slobodnik
CENEK, SKOT “EINGELC”, NI DOBIL MAŠINCE, ZATO SE JE JANKO KESAL
Ko zagledaš se ne ustraši, to so orjunaši naši
O zeleni bratovščini pa vse dobro
Metliški srez - mejni kamen v staroslavni zgodovini še bolj staroslavne Metlike (2. del)
Metliški srez - mejni kamen v staroslavni zgodovini še bolj staroslavne Metlike (1. del)
Nogometna tekma Metlika - Črnomelj (in drugi metliški športni podvigi), 1. del
Plesni venček ali kako je Lojze dobil nogo
Avtomat za čokolado in žandarska božja mast
Le naprej, brez miru, za sokolskim praporom, 3. del
Le naprej, brez miru, za sokolskim praporom, 2. del
Le naprej, brez miru, za sokolskim praporom, 1. del
Fotosafari v Metliki leta 1933
Največja metliška znamenitost: Polde Knapfelj, 2. del
Največja metliška znamenitost: Polde Knapfelj, 1. del
Babji sejem in obisk bana Dravske banovine
V boj za dom in cesarja (3. del)
V boj za dom in cesarja (2. del)
V boj za dom in cesarja (1. del)
Vir: Odlomek iz neoblavljene knjige Metličani
Zadnji blogi
Poglejte tudi
