Meštrovićeva Belokranjka

Nedavno se je v Klovićevih dvorih v Zagrebu iztekla velika pregledna razstava o Ivanu Meštroviću, posvečena kiparjevi 140. obletnici rojstva. A kako je ta umetnik svetovnih razsežnosti povezan z Belokranjci?

Meštrović in Slovenci
Meštrović se je s Slovenci tesno povezal že kot 16-letni fantič, ko je prišel študirat na Dunaj in se je vključil v slovensko umetniško društvo Vesna. Z vesnanom Maksimom Gasparijem (da, prav tistim, ki je pozneje “standardiziral” slovenske narodne noše, gl. Sič, Gaspari) sta bila tudi “cimra” v najemniški sobici. Prijateljstvo ga je družilo tudi z Jožetom Plečnikom, ki ga je spoznal na arhitekturnih predavanjih pri profesorju Ottu Wagnerju. Kasneje, kot profesor, je bil mentor več slovenskim kiparjem.

Meštrović in Bela krajina
Stik z Belo krajino pa je Meštrović poglobil na vrhuncu svojega umetniškega ustvarjanja, ko je v letih 1934–1938 zasnoval po ocenah stroke svoj največji in najkakovostnejši primerek sinergije kiparstva in arhitekture – monumentalni Spomenik neznanemu junaku na Avali pri Beogradu.

Spomenik ideji jugoslovanstva iz jablaniškega granita
Po 1. sv. vojni so take spomenike neznanemu vojaku postavljali tudi drugod po Evropi. Tedanji jugoslovanski kralj Aleksander I. pa si je želel skozi spomenik na Avali pokazati še več: idejo združitve južnoslovanskih narodov v eno državo. Spomenik naj bi bil umetniška upodobitev ideje jugoslovanstva, kakor jo je videl in razumel kralj z vzdevkom Zedinitelj (Ujedinitelj): ideal “enotnosti v različnosti”. To nalogo je zaupal takrat že svetovno znanemu umetniku Ivanu Meštroviću ter mu dal pri snovanju in izvedbi popolnoma proste roke glede estetskih kriterijev, glede simbolike in – denarja.

Pogodbo o gradnji je Meštrović podpisal 9. januarja 1934, slovesnost ob dokončanju spomenika je bila 4 leta pozneje, na takrat največji srbski praznik – vidovdan, 28. junija 1938. A njegov glavni pobudnik, kralj Aleksander, tega dogodka ni dočakal. Le nekaj mesecev potem, ko je na Avali položil temeljni kamen, so ga v Marseillu ubili (gl. op. 1).

Meštrović si je spomenik zamislil kot mavzolej, po zgledu grobnice perzijskega vladarja Kira. Veliki bloki za mavzolej so iz znamenitega kamnoloma v Jablanici, z levega brega Neretve v Bosni. Ta kamen je znan ne le po svoji temni lepoti, ampak tudi po trpežnosti in odpornosti. Čeprav brez okrasja, brez vsakih vojaških, verskih ali ideoloških obeležij, mavzolej deluje svečano, monumentalno.

Kariatide
Idejno težišče spomenika in nedvomno izvirna umetniška rešitev pa je osem kariatid, ki podpirajo masivni kamniti strop grobnice. Vendar to niso iz antične umetnosti znane kariatide kot okamenela dekleta-svečenice, ampak so ženske-matere, ki stražijo, varujejo poslednje počivališče svojih sinov (gl. op. 2)

Vse te kolosalne Meštrovićeve ženske imajo identične somatske značilnosti, torej so si po konstituciji podobne, s čimer je nakazan njihov skupni izvor. Vrnitev h koreninam nakazuje tudi to, da so vse ženske bose, – bose na svoji zemlji, v stiku z njo (gl. op. 3). Njihovi kapiteli so stilizirani jerbasi, podloženi s svitki, torej nosijo bremena in tudi dobrote. In podpirajo ne le tri, ampak prav vse vogale tega mogočnega kolosa na vrhu Avale.

Razlikujejo pa se po tem, da je vsaka od njih “oblečena” v stilizirano narodno nošo določene narodne entitete. Simbolizirajo torej združitev teh entitet v eno državo in kot take so nosilke koncepta jugoslovanstva, modela “enotnost v različnosti”.

Razporeditev kariatid
Po zapiskih njihovega avtorja in po značilnostih narodnih noš se ve, da so to Slovenka, Hrvatica, Šumadijka, Črnogorka, Bosanka, Dalmatinka, Makedonka (v nekaterih virih Južnosrbijanka, gl. Ignjatović) in Vojvodinka (Banatčanka, gl. Ignjatović).

Meštrović je kariatide razporedil zelo premišljeno in domišljeno. Na zahodni strani, torej na vhodu v mavzolej, “stražijo” štiri kariatide: na levi, severni strani Hrvatica in Slovenka, na južni Šumadijka in Črnogorka. Na izhodu so – na severni strani Bosanka in Dalmatinka, na južni pa Makedonka in Vojvodinka.

Belokranjka pooseblja Slovenijo
Da je Meštrovićeva Slovenka na Avali “oblečena” v Belokranjko, je mogoče sklepati po avtorjevih zapiskih in po oblačilnih značilnostih, kakor jih je Meštrović poznal mdr. tudi prek že omenjenega “cimra” Maksima Gasparija (gl. Sič, Gaspari). Seveda gre za umetnikovo stilizacijo, umetniško interpretacijo belokranjske narodne noše, tako kot tudi vseh drugih narodnih noš na avalskih kariatidah. Npr. ob Slovenki stoječa Hrvatica je po noši Zagorka, torej iz bližnjega Hrvaškega zagorja ...

Le nekaj let pozneje Bela krajina predstavlja Slovenijo že drugič!
Ko je bil spomenik na Avali leta 1938 končan, je na Daljnem vzhodu že leto dni divjala 2. svetovna vojna, ki pozneje ni prizanesla niti Evropi. Takrat, med 2. svetovno vojno, pa je Bela krajina spet postala središče Slovenije; v tej prestolnici osvobojene Slovenije so se postavljali temelji nove države. In če smo prav pred kratkim ugotavljali, da je bila Bela krajina pred 80 leti Slovenija v malem, je vredno omembe, da je bila v očeh umetnika svetovnega kova Ivana Meštrovića Bela krajina Slovenija v malem že desetletje prej. Ker so pač veliki umetniki s svojim pretanjenim občutkom vedno korak pred časom!

Spomenik na Avali danes

Monumentalna Belokranjka na Avali pa še danes, po skoraj stoletju, osuplja s svojo lepoto, grandioznostjo ter precizno in fino obdelavo. In seveda s trpežnostjo. Tako kot tudi ostalih sedem kariatid. Zdi se, da bodo kljubovale viharjem časov in obstajale, dokler bo obstajala Avala. Ampak prvotne ideje, simbolike v njih več ne prepoznavamo, Jugoslavija je medtem propadla, – že dvakrat. Avala je zdaj občasno le še ceremonialni prostor za polaganje vencev, predvsem pa je turistična atrakcija. In impresivna kulisa za (samo)razkazovanje na družabnih omrežjih.

OPOMBE:
1. Kralja Aleksandra I. “Zedinitelja” so ubili 9. oktobra 1934, tudi zato, ker je z »zedinitvijo« mislil resno. Celo svojim otrokom je dal imena Petar (srbsko), Tomislav (hrvaško) in Andrej (slovensko).
2. Kariatide so bile izklesane v Meštrovićevi delavnici v Splitu, vsaka iz enega samega granitnega bloka prostornine 5 m³. Vsaka je visoka 3,75 m, skupaj s kapitelom 4,50 m, in težka približno 13 ton (vir: Živanović).
3. Simbolnost hoje bosih nog po materi zemlji, po rodni grudi dobro poznamo tudi iz slovenske umetnosti, npr. iz filma Na svoji zemlji.

VIRI:
Sič, Albert, Gaspari, Maksim: Slovenske narodne noše
Berdič, Mario: Ivan Meštrović in likovna umetnost na Slovenskem
Juteršek, Mirko: Meštrović v Sloveniji
Marolt, Marijan: Meštrović in Slovenci
Ignjatović, Aleksandar: Jugoslovenstvo u arhitekturi, 1904–1941
Živanović, Stevan: Spomenik neznanom junaku na Avali