Olga Bahor

Olga Bahor, Starihova Olga (21. 6. 1935–9. 2. 2023)

Starihove Olge ni več med nami. Ta krepka, vihrava in posebna Črnomaljka, ki smo jo še ne tako davno na ulicah našega mesta prepoznavali že na daleč, po tistih značilnih oranžno-rdečih laseh, med energično hojo ali na traktorju, od blizu pa po glasnem govoru, pikrih pripombah in rezkem smehu, se je poslovila potihem, v 88. letu starosti, v domu za ostarele. Na posteljo jo je priklenila zahrbtna bolezen, ki pa je ni priznavala in je kljub slabim zdravniškim prognozam do zadnjega verjela, da jo bo prelisičila, kot je že toliko življenjskih nesreč. Da se bo, če se ji le bodo povrnile moči, lahko vrnila domov, k svojim živalim, traktorju, nujnim opravilom, knjigam, fotografijam, harmoniki in orglam - sintetizatorju, ki so jo čakali v Starihovi hiši, na domačiji za tisto visoko smrekovo ograjo v Črnomlju, kjer je prišla na svet in kjer bi se, če bi bilo po njenem, s sveta tudi poslovila.

Olga se je rodila na prvi poletni dan l. 1935 očetu Janku Starihi in materi Rozaliji Doltar, najmlajši hčeri nekdanjega črnomaljskega veljaka Josipa Doltarja iz prvega zakona s Katarino Schweiger. Odraščala je ob treh bratih, kot najmlajši otrok in edina hčerka strogega očeta, Maistrovega borca in črnomaljskega stražnika v prvi Jugoslaviji, zaradi česar so jim po domače rekli policajski Starihi.

Druga svetovna vojna je v njihova življenja posegla s strašno okrutnostjo: v partizanih sta padla starejša sinova, 20-letni Janko Stariha, kasneje razglašen za narodnega heroja, in 16-letni Zvonko (Anton). Ostale družinske člane so julija 1942 fašisti internirali v italijansko koncentracijsko taborišče na Rabu – poleg očeta in matere tudi 12-letnega Francija in komaj sedemletno Olgo. Od tam sta se otroka vrnila le z mamo Zalo, saj je oče umrl v Gonarsu. V domači hiši so bili tuji ljudje, vse je bilo izropano. Če ne bi bilo dobrih sorodnikov, ne bi preživeli.

Iz svoje mladosti se je Olga vedno najraje spominjala igranja na harmoniko, prizorov iz osvobojenega Črnomlja, svojih konjev, jahanja in preskakovanja ovir. Z grenkobo pa je pripovedovala o trdem delu in izčrpavanju na domači kmetiji, kjer sta bili po bratovem odhodu na študij z mamo za vse sami, in furanja lesa iz Kočevskega Roga, kamor je šla prvič kot trinajstletnica, da bi z zaslužkom pomagala rešiti prezadolženo domačijo. Ni se ji uresničila želja, da bi šla v šole. Ker pri hiši nikoli ni bilo dovolj denarja, sploh po ločitvi, ko je sama h kruhu spravljala tri otroke – Sandiko, Jožeta in Janka – je bila nekaj časa zaposlena v gostinstvu. Ob delu na kmetiji, ki je bila zanjo najpomembnejša. V življenju sta jo veselila še gasilstvo in nastopanje z orglami – sintetizatorjem.

Nismo je vsi razumeli. Posebej njenega iskanja resnice in pravice, nagle jeze, predirljivega pogleda in robantenja. Lahko bi rekla, da sem se Olge včasih celo malo bala, vse dokler naju niso pred leti pomalem zbližale razprave o skupnem predniku Doltarju in mi je za knjigo o njem dovolila uporabiti nekaj fotografij, ki jih je hranila. Še posebej pristni so bili najini pogovori o italijanski internaciji, neusmiljenem življenju med drugo svetovno vojno in po njej ter njenih neuresničenih sanjah. Kaj vse si je želela postati, kam vse iti, kaj vse početi!

Olga Starihova je bila tista močna ženska svojega časa, ki se je morala sprijazniti z večnim odrekanjem, ki je nase prevzela goro bremen, ki je bila za svoje najbližje pripravljena neumorno garati, za osebno svobodo in svoje dostojanstvo pa se boriti do zadnjega diha, kakor se je najbolje znala.

S spoštovanjem se je bom spominjala. Naj počiva v miru.

Vsem njenim izrekam iskreno sožalje.