Stara Metlika (132)

Gizela Šuklje [3. del], revija Outsider, št. 11, letnik 3

GIZELINA METLIKA

Napisal: Aleksander Ostan.

Prelivanje treh trgov v mestnem jedru Metlike Srednjeveško mestno jedro Metlike, izpostavljeno na naravnem pomolu ter obdano z dvema izviroma in njuni­ma potokoma, je še danes zelo dobro ohranjeno. Na svoji posebni topografiji je mesto skozi čas razvilo čudovito kom­pozicijo treh trgov, »trotržje«, unikatno tripartitno struk­turo mestnih javnih prostorov (Mestni trg, Trg svobode, Partizanski trg), ki se prelivajo drug v drugega, nad njimi pa bdi dominantna grajska struktura. V študiji ureditve javnih prostorov starega mestnega jedra Metlike smo leta 2012 obravnavali vse tri metliške trge in po večplastni analizi obstoječega stanja predlagali idejne rešitve zanje. Ob tem smo s presenečenjem odkrivali tudi zelo zanimivo zapušči­no arhitektke Gizele Šuklje, ki je v kraju svoje matere pustila nekaj pomenljivih sledi.

Objekti, natančno umeščeni v urbani kontekst kraja Mestni načrt za Metliko (1945) v črtni risbi ponuja zgledno »plečnikovsko« urbano kompozicijo, ki vsebuje idejne preveritve nekaterih ključnih mestnih lokacij. Tlorisne zasnove objektov lepo sedejo v organsko strukturo mesta, natančno in kontekstualno se prilagajajo mestni morfologiji in tipologiji. Zasnove lahko preverimo z idejnimi načrti posameznih stavb, pri katerih je očitno, da so bili v njih upoštevani tudi strmi padci terena, tako značilni za zahodno Metliko. Tako najmonumentalnejši zasnovi - mestno poglavarstvo in ljudska šola - kot tudi park pod gradom v terasah lepo sledijo razgi­banemu terenu. Na drugi strani zasnova strokovne šole (na danes slabo artikuliranem vzhodnem robu mestnega jedra, v katerega bi vnesla živahen javni utrip) učinkovito nadgradi mestno obzidje. Kompozicijsko bogata je tudi rešitev manj­šega kopališča, čeprav njegova funkcija iz načrtov ni povsem jasna. Nasploh gre pri idejnih zasnovah različnih objektov za zelo prepoznaven Plečnikov klasični arhitekturni jezik, ki povezuje vplive antike in renesanse, pa tudi srednjega veka, baroka in lokalne tradicije. Arhitekturni volumni in elementi so mojstrsko členjeni v manjše kompozicijske sklope z lastni­mi identitetami, a so hkrati jasno povezani v celoto, ki je zato kompleksna in slikovita. Pri zasnovah gre verjetno za utečen dialog med Plečnikom in Šukljetovo (v času nastanka idejnih predlogov je še delala pri mojstru), v katerem je Gizela skozi dolga leta dela z mojstrom zelo natančno spoznala njegov življenjski in umetniški credo ter arhitekturni vokabular.

Med idealnim mestom in (nez)možnostjo realizacij Menim, da gre pri medvojnem »regulacijskem načrtu« za Metliko za fenomen »idealističnih razmišljanj«, ko arhitekt­ka nima dela inje bilo dovolj časa za »kreativna sanjarjenja«. Ker verjetno ni bilo niti konkretnega naročila niti resnih ambicij za realizacije, je bilo na papirju mogoče celo »rušiti« natančno umeščeno cerkveno stavbo na Mestnem trgu in mogočno historično šolo na Partizanskem trgu. Tok pristop nas lahko spomni tudi na Palladijevo »utopijo analognega mesta« za Benetke. Edini projekt, ki ga je Šukljetovi konec petdesetih uspelo (deloma) realizirati, je bil terasasti park­-trg (Trg svobode) pod gradom, katerega osnovne poteze s kamnito škarpo, terasami in obeleženim zidom, skulptura­mi in urbano opremo ter zasaditvijo so še danes jasno ber­ljive, čeprav se zdi, da so nekatere med njimi nezaključene, ureditev pa slabo vzdrževana. Podobno kot ostala trga je tudi ta potreben temeljite prenove oz. celovite nadgradnje.

Kakšna bi lahko bila Slovenija danes, če bi po vojni prevladal »Gizelin duh«?

Poskusimo si za trenutek predstavljati, kakšna bi bila danes arhitekturna kultura Slovenije, če bi po vojni po naših kra­jih prevladala Plečnikova šola s senzibilnostjo, veščino in zadržanim avtorskim pristopom, kot jih je manifestirala tudi Šukljetova. Podoba slovenskih zgodovinskih naselij bi bila v povprečju gotovo bolj celovita, homogena in kakovo­stna, razvoj bi se odvijal s pomočjo »regulacijskih načrtov« tipa Fabiani ali Plečnik (kakršen je tudi metliški), usmerjen bi bil v nadgradnjo notranjega tkiva naselij, in ne v širitev navzven na polja. Takšna kultura bi pokazala spoštovanje do obstoječe urbane arhitekturne substance oz. bi jo inte­grirala in nadgrajevala, ohranila bi pričevalnost in slikovi­tost naše naselbinske dediščine, arhitektura pa bi bila bolj klasična, kontekstualna in regionalna ter manj podvržena »tabuli rasi« povojnega internacionalnega stila (nekatera izjemna dela Ravnikarjeve šole tu izvzamem), manj bi bilo uvoza poceni tipskih projektov in širjenja disperznega kaosa v prostoru. Zato bi se v odnosu do avtorskih pristopov pri povojnem razvoju naših mest odločil za princip zadržanega kulturološkega kot ekspanzivnega progresističnega modela razvoja kraja, raje za Šuklje-Plečnikovo Metliko kot pa za Novak-Corbusierovo Mursko Soboto (čeprav sta kraja nače­loma težko primerljiva), raje za »skromno« pariško izkušnjo pri Perretu kot »drzno« pri Le Corbusierju.